Ohraniti moramo naš kozolec

Nedolgo tega sem na spletu bral zapis o slovenskih kozolcih, ki me je spodbudil k temu zapisu. Pred leti sem v SP že obširno pisal o tem, kaj bomo v bodoče naredili s to svojo nacionalno posebnostjo – z našim kozolcem. Etnološka stroka bi morala v bodoče narediti več, da se nam slovenski kozolec ohrani – če ni več potreben v kmetijstvu, bi si bilo treba zanj izmisliti novo funkcijo. Kajti slovenski kozolec je tako »nabit« s simboli slovenskega naroda, da se njegov propad ne bi smel zgoditi.

V prvi vrsti je naš kozolec dokaz o domiselnosti slovenskega kmečkega človeka, da je iz lesa, ki ga je pri nas na pretek, napravil brez velikih stroškov napravo za sušenje pridelkov in pri kozolcih toplarjih tudi shranjevanje kmečkih strojev (vozov, traktorjev, različnega orodja ...).

Domiselnost slovenskega človeka pa je v tem, da je za sušenje uporabil naravne vire, ki so zastonj, kot sta veter in sonce. Tako je dosegel zelo pomemben način konzerviranja kmetijskih pridelkov, kar zelo zgovorno priča o povezanosti slovenskega človeka z naravo. S sušenjem pridelkov se preprečuje plesnivost, ki ne samo da uničuje hranilne vrednosti pridelka, ampak mnoge plesni izločajo tudi nevarne toksine, kar je znano predvsem v sodobnem času.

Z oblikovanjem same stavbe kozolca smo Slovenci pokazali tudi svoj estetski čut in vrednost, saj je marsikatera zgradba, ki jo
je zgradil človek, na pogled oblikovno mnogo manj lepa kot naš, slovenski kozolec. Veliko slovenske simbolike je tudi v dodatnem zunanjem okraševanju pročelij kozolcev toplarjev z izrezovanjem srčkov, listov detelje in celo trav, v oblikovanju zaves in podobnih estetskih dodatkih.

Nekaterim našim vidnim umetnikom, kot na primer Božidarju Jakcu, je enojni slovenski kozolec služil celo kot navdih za simbolni prikaz moškega spolnega organa (vzdolžna poslikava enojnega kozolca, polna sušečega se žita – semena). V ozadju takega kozolca pa je upodobil njivo cvetoče ajde, ki z zaobljeno obračajočo brazdo na koncu njive spominja na ženski spolni organ, kar pomeni ohranjanje življenja.

Ne vem, ali ste kdaj poslušali, kako skozi lesene late praznih štantov kozolca igra poznojesenski ali zimski veter. Treba je znati prisluhniti in slišali boste čisto naravne simfonije. Suhi les kozolčevih lat zna brneti tudi kot strune na inštrumentu.

V redkokaterem izdelku je toliko simbolike o iznajdljivosti slovenskega človeka, varčnosti, povezanosti z naravo za ohranjanje pridelane hrane, ne le za živino, ampak tudi za človeka, saj so v kozolcih sušili tudi stročnice in koruzo – in če hočete tudi z umetnostjo naravne muzike. Danes se za sušenje večinoma uporablja električna energija, ki pa jo je treba pridelati in stane, sonce in veter pa sta zastonj. In če smo samo Slovenci iznašli in ustvarili tako napravo, kot je kozolec, je to tudi razlog za močan nacionalni ponos.

Treba bi bilo storiti mnogo več, da bi slovenski kozolec ohranjali pri življenju. Svojčas sem že nekaj malega razmišljal o tem. Slovenski kozolec se zelo estetsko vključuje v našo pokrajino, tega ne more zanikati nihče. Etnološka stroka bi morala narediti več, da bi kozolec živel še naprej, da ne bi propadal in morda celo kazil slovenske pokrajine. Podrtije so vedno grde.