Oh, te ženske!

Mogoče bi morala za boljše razumevanje napisati Oh, te babe! Mesec marec je zaradi bližine dneva žena kot nalašč za razmišljanje o zavržnem odnosu do žensk, kakor ga opažam tudi marsikje v Sloveniji. Namig za to razmišljanje se mi je ustvaril že pred meseci. Ob »čvekah« o partnerki našega premiera. Po njih naj bi bilo njegovo edino pravilno ravnanje kar njena odslovitev, saj naj bi menda ne ustrezala podobi prve dame. Mag. Tine Gaber osebno ne poznam. Kot pediatrinja imam tudi zadržke do promocije veganstva, ki mu je gospa naklonjena. Bežno pa poznam dr. Roberta Goloba. Beseda »poznam« niti ni na mestu, saj najina srečanja zajemajo zgolj dva bežna stiska rok. Prvega po lanskoletni državni proslavi v Novi Gorici in drugega malo kasneje v Ajdovščini. Obe rokovanji sta bili izraz mojega in moževega iskrenega navdušenja nad vsebino premierovih govorov.

Pogled v oči razkrije vibracije nam do takrat neznane duše že v dobri minuti. Stisk roke je le še koeficient potrditve tega vtisa. Iz obeh govorov in stiskov rok se je takrat v moje doživljanje sveta prelil blagodejni vtis pristnosti, danes vse redkejše dobrine medčloveških odnosov. V trenutku rokovanja v Ajdovščini sta bila ob premieru še njegov sin in sinova plesna pedagoginja. Ko sem ji čestitala za odlično pripravljen plesni nastop otrok s posebnimi potrebami, sem čestitala tudi mlademu plesalcu. Ob tem pa se mi je živahno kodrasta kopija očeta prijazno nasmejala in me trenutek za tem še objela. Nisem zdaj »nekritična« do premiera zato, ker me je ljubeče objel njegov sin. Tujih otrok, ki so me v času mojega poklicnega življenja samoiniciativno objeli, je kar nekaj. Poleg tega sem skoraj vsak dan deležna ljubečih objemov tudi doma – kot žena, mama, sestra, babica, prijateljica … Tisto, kar je v resnici pritegnilo mojo pozornost, je bila iskrenost. Iskrenost otroka in iskrenost očeta, politika, ki je sinu položil roko preko ramen in mu prijazno rekel: »Bomo šli zdaj domov.«

V dneh, ki so sledili, sem večkrat podoživljala ta topli prizor čustvene bližine. V nekem trenutku pa sem se spomnila daljnega drugačnega prizora. Nastal je v množici politikov in diplomatov na Brdu pri Kranju, ko sem bila med povabljenimi kot žena predsednika Gospodarske zbornice Slovenije. V tisti res hudi gneči so se okrog mene v nekem hipu pokazali samo hrbti, k meni pa je bilo obrnjeno le eno obličje. Obličje nekoga, ki ga v svojem svetu kvalitete dojemam kot »mrakobnega«. Politika, čigar oči me takrat niso videle, ampak so le nekaj mrzlično iskale. Tudi moj vljudnostni nagovor je ostal brez odziva. Kot bi me tam ne bilo, je moj obstoj izbrisala čustvena ledenica mrakobnosti.

Zakonca Jasna Čuk Rupnik in Jožko Čuk na slavnostni prireditvi Ona 365 v Ljubljani 2. marca 2015. FOTO: Uroš Hočevar

Danes zato razmišljam, kakšne so usode vlog, ki jih družba namenja partnerkam »družbeno pomembnih ljudi«. Ta položaj je v času najinega zakona pridobil tudi moj mož. Že nekaj let po poroki je kot ljubeči mož in oče odgovorno vztrajal ob meni in treh otrocih, ko so se nama temelji zakona hudo stresli. Med enim od obiskov pri njegovih starših je od njegovega očeta kot strela priletel boleč zalogaj kritike vedenja mojega moža, saj naj bi se nad njim menda zgražala vsa vas. Mož je bil šokiran, saj se mu ni sanjalo, za kaj gre. Jaz pa sem hitro dojela. Politični nasprotniki so poskrbeli za jumbo plakat, na katerem so bili upodobljeni nekateri njihovi politični nasprotniki, kako se prostaško gnetejo okoli razgaljenega ženskega oprsja, nasmejani obraz mojega moža pa bulji ženski pod pridvignjeno krilo. Prijetno sva se počutila, ko nama je uspelo tasta pomiriti z razlago, kaj je fotomontaža. Le počasi pa je v nama zbledela misel, da lahko v čustveno manj suvereno zvezo take grdobije zasejejo uničujoče dvome.

Pa še en utrinek! Ko je nekega jutra ob vstopu v novo stavbo GZS možev vedno nasmejani pozdrav dosegel gospo receptorko, ga je ta očitajoče gledala: »Pa kaj delate, predsednik!? Tok fajn ženo mate pa tri otroke, zdaj pa smrklje preganjate.« Opolzko časopisno besedilo je bilo opremljeno s fotografijo iz Čajne hiše, kamor je mož povabil najino mlajšo hčer in kamor smo po nakupih na tržnici radi prihajali tudi »družinsko«. V tesni bližini zaupnosti je najina mladenka prelivala bogastvo svojega sveta v ušesa nekoga, ki jo je rad poslušal. Iskreni pogovor odraščajočega otroka in starša v odlični pozi za medijsko natolcevanje in blatenje.

Za zaključek pa še spomin na dva povsem uničena vikenda, ko sem – po vsakokratnem zgodnjem skoku na Šmarno goro – pomagala odkrivati ponarejene zapisnike sej, s katerimi so oblasti željni posamezniki proti možu vložili lažne ovadbe.

Moškemu na družbeno pomembnem položaju je žena lahko v veliko pomoč, lahko pa tudi v veliko breme. Dva ekstrema vseh družin tega sveta. Lahko je zaupna opora njegovemu hrbtu, ko potrebuje počitek, varnost ali mir. Lahko pa je stlačena pod njegove noge, da na njej stoji in utrjuje svojo pomembniško višino. Iz takšne vloge se sama težko uspešno dvigne. Prav zato je o stanju žensk v družbi treba govoriti. Ob tem pa odgovorno razumeti tudi izjavo Inštituta 8. marec: »Vsak dan je 8. marec.« Zato sem tudi letos ob nedavnem dnevu žena ponovno z velikim žarom zbirala podpise za kampanjo »My Voice, My Choice«. Ker je izbira moja!