Odprto pismo predsedniku vlade dr. Robertu Golobu

Spoštovani predsednik, odleglo mi je, ko je vaša stranka Gibanje Svoboda tako močno zmagala na zadnjih volitvah. Ste magnet za svobodomiselne ljudi. Otresli smo se strahovlade prejšnje vlade, popuščanja kapitalu, represije policije itd., skratka, vsem »odlikam« desnice.

Končno imamo spet predsednika vlade (po dr. Dernovšku), ki tudi mednarodni skupnosti zna kaj povedati in mu evropski državniki prisluhnejo – v mislih imam vaš 15-minutni nastop pred časom v Svetu Evrope in obisk pri predsedniku Francije Macronu. Imamo pravega predsednika v pravem času, ki v energetski krizi lahko tudi Evropi kaj da. Ste odprtega duha, demokrat, iz vas seva energija in daje upanje, da boste kaj spremenili. Večina državljanov Slovenije se zaveda, da ste nastopili mandat predsednika vlade v zelo težkih energetskih časih, v prehranski krizi, draginji, zdravstveni krizi, zapuščini prejšnje vlade, vojni v Ukrajini, ogrožanju svobode medijev (predvsem RTV Slovenija) in še česa. Vzdržite, prosim, vse pritiske desnice.

Pričakovanja so velika.

Pri problemu, ki ga ima Slovenija, pa si ne znam pojasniti razlogov za vodenje vladne zunanje politike do Hrvaške: to je Piranski zaliv.

Junija 2017 je arbitražno sodišče odločilo, da dve tretjini Piranskega zaliva pripadata Republiki Sloveniji in da ima ta dostop, koridor do mednarodnega morja. Arbitražni sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško je arbitre med drugim zavezoval, da morajo pri odločanju glede stika in režima poleg pravil in načel mednarodnega prava upoštevati še pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov.

Arbitražno sodišče je bilo ustanovljeno iz treh tujih članov in po enega iz Slovenije in Hrvaške. Slovenski in hrvaški arbiter sta bila sredi postopka zamenjana zaradi znanega incidenta (telefonskih prisluhov s strani hrvaške službe državne varnosti ali neke tuje tajne službe) med našim arbitrom in visoko uradnico na zunanjem ministrstvu. Očitno so Hrvati že ob podpisu arbitražnega sporazuma držali figo v žepu in sklenili, da bodo storili vse, da odločba arbitražnega sodišča ne bo potrjena. To jim sicer ni uspelo, namesto njih sta bila po incidentu imenovana dva nova, tuja neodvisna arbitra, čemur je Hrvaška sicer nasprotovala. Torej, odločba je bila sprejeta brez udeležbe slovenskega in hrvaškega arbitra, sprejeta od nevtralnih arbitrov. Hrvaška odločbo arbitražnega sodišča zavrača, zanjo je merodajna sredinska črta v Piranskem zalivu in konec debate, tak sklep je sprejel hrvaški sabor. Tako nekako je v nedavni izjavi odločno in samozavestno izrekel predsednik hrvaške vlade (v smislu, »nehajte že pogrevati ta problem, zadeva je za nas zaključena«).

Zgoraj sem navedel, naj arbitražno sodišče med drugim odloča z upoštevanjem pravičnosti in načelom dobrososedskih odnosov. Očitno Hrvaški za ta načela ni mar, mi pa smo še vedno njihovi prijatelji. Kako pa se obnaša naša politika? Ministrica za zunanje zadeve ga. Fajon je kmalu po imenovanju na ta položaj obiskala Zagreb, med obiskom sta si slovenska zunanja ministrica in hrvaški zunanji minister izrekala naklonjenost in prijateljstvo.

Ali smo res lahko s Hrvati prijatelji, ko nam odrekajo kos slovenskega morja in, še bolj pomembno, dostop do odprtega morja? Prijatelji ne moremo biti, dokler ta problem ni rešen, lahko pa smo v pragmatičnih odnosih na vseh drugih področjih mednarodnega sodelovanja in poslovanja.

Problem Piranskega zaliva in izhoda na odprto morje bo ostal med našima državama še naprej odprt za nedoločen čas, bremenil bo še, ne vemo, koliko generacij, če bo sploh kdaj rešen. Hrvati se bodo lahko enkrat spomnili ustavljati ladje, namenjene v Koprsko pristanišče ali iz njega, jih pregledovati in kontrolirati, kaj vemo, kaj in zakaj. Skratka, lahko bodo omejevali neovirano plovbo in s tem ogrožali poslovanje Luke Koper. Koprsko pristanišče ima strateško lego in je naše edino pomorsko okno v svet. Ta nerazrešeni problem je tudi odličen poligon za razna druga izsiljevanja.

Sprašujem se, ali Hrvaška s takim obnašanjem in ravnanjem spada med demokratične evropske države? Ali se vi ne sprašujete o tem? Zdaj je enkratna priložnost, ki se morda nikoli več ne bo ponovila, in sicer ta, da jih ustavimo pri sprejetju v schengenski režim na mejah. Pa tudi zato, ker so migracije čez Hrvaško v Slovenijo in naprej v Evropo ponovno v porastu, pritožujejo se Avstrija, Nemčija in druge države. Zakaj se ne bi obnašali tako, kot so se Grki do Makedonije in zdaj Bolgari do Severne Makedonije? Menim, da bi nas članice EU razumele.

Svet Evrope bo o sprejetju Hrvaške v Schengen predvidoma odločal pred novim letom in zdaj je še malo časa za temeljit premislek o dajanju soglasja k pristopu Hrvaške vanj.

Ne vem, katera vlada bo v zgodovino zapisana kot odgovorna za polom v Piranskem zalivu, če ta zdaj ne bo rešen – vaša, Janševa ali Pahorjeva?