Odprto pismo (o) Zvonku Černaču

Z vstopom v slovenski državni zbor je Zvonko Černač kot izvoljeni poslanec na listi SDS že dobri dve desetletji nehote tudi moj zastopnik, včasih celo minister. Povod za to odprto pismo je njegov nastop na televiziji v četrtek, 30. januarja, ki je – kot se strinjajo mnogi – vreden resnega opomina. V njegovem primeru bi ga moral najprej izreči predsednik njegove lastne stranke. S tem pismom pa ga izreka del javnosti s podpisanim na čelu; verjamem pa, da ga bo tudi širše volilno telo zaradi takšnega delovanja prepoznalo le kot brezplodnega zdraharja.

V svoji izredno dobro plačani politični karieri ni storil prav ničesar, da bi 200.000 upokojencem z najnižjimi dohodki olajšal življenje. Zaradi strankarskega oportunizma pa gre celo tako daleč, da na televiziji javno nasprotuje predlogu, da bi družba razmeroma maloštevilnim izjemnim ustvarjalcem slovenske kulture izrekla priznanje tudi v obliki dostojnejše pokojnine.

Položaj, pridobljen z zaupanjem volivcev, Zvonku Černaču v državnem zboru prav na vsakem zasedanju omogoča, da se zavzame za pravice upokojencev, delavskega razreda in kulturnikov ter s tem upraviči izredno blagostanje, ki ga – v nasprotju z zgoraj naštetimi – uživa že od leta 2004 prav po zaslugi demokratičnega sistema v Sloveniji.

Da takšni ljudje pridejo do besede, so v veliki meri krivi tudi mediji, ki ga vabijo na soočenja tudi v primerih, ko je povsem jasno, da gre – kot v tem primeru – za zakonsko nadgradnjo že pridobljenih oziroma zastavljenih pravic in je gostobesednost nasprotovanja povsem odveč.