Spreti, razdejati inu se okoristiti

Na dan, ko bi morali slaviti kulturo kot sidrišče naše državnosti in narodnosti, se pozornost obrača na včerajšnjo pobudo SDS za izvedbo referenduma o zakonu, ki določa dodatek k pokojninam za izjemne dosežke v umetnosti. To je zakon, ki naj bi upokojenim umetnikom sistemsko uredil pravico do izjemne pokojnine za vrhunske dosežke, podobno kot jih prejemajo športniki.

Prav tako je število prejemnikov močno omejeno na dobitnike najvišjih državnih nagrad, gre za razmeroma malo posameznikov. Več kot očitno je, da bi več milijonov evrov draga izvedba referenduma stala državljane enako kot desetletja izjemnih pokojnin, ki bi se kljub morebitnemu padcu zakona še vedno izplačevale, kar vlagatelji dobro vedo, a kljub temu trdijo, da jih je k temu spodbudilo tratenje proračunskih sredstev, ki naj bi ga prinašal nujni prenovljeni zakon.

(KOMENTAR) Upanje bo umrlo zadnje in vsem na očeh

Pravi razlog za vložitev referenduma se skriva drugje – gre za učbeniško, celo žaljivo prosojno iskanje pozornosti in kreacijo političnega zagona z načrtnim ustvarjanjem razdora med ljudmi. V tem primeru se spodbuja trenje med prejemniki izjemne pokojnine, razumljeno kot umetniki širše, ki so predstavljeni kot pripadniki privilegirane leve kulturne elite, ki odžira preostalim upokojencem in delovnim državljanom ter s tem še poglablja njihovo revščino in stiske.

Tovrstni populistični prijemi so stara praksa, in to z razlogom, ker delujejo. Umetniki so lahke tarče, hkrati pa širše množice ne poznajo razmer na kulturnem polju in jih je lažje zavajati. Ne vedo, da številni delavci v kulturi zaradi prekarnih zaposlitev težko sploh izpolnijo pogoje za upokojitev, tisti, ki jim uspe, pa prejemajo sramotno nizke pokojnine.

To je tempirana socialna bomba, ki je posledica desetletij izkoriščanja samozaposlenih v kulturi in bi jo morali na javnem forumu resneje nagovoriti. Prav zaradi tega je predstavljanje kulture kot naravnega nasprotnika proletariata še bolj sprevrženo. Tema je naelektrena, ker kar kliče po kazanju s prstom na celotno družbo, kdo je do česa upravičen, k spodbujanju neprivoščljivosti, zavisti in sovraštva. Vse zaradi oportunistov, ki gradijo na tem, da uničujejo in prezirajo tiste, ki ustvarjajo, česar sami ne znajo.