Odprto pismo MOL: Imena novogradenj

V Ljubljani se v zadnjem času gradi več velikih stavb, ki bodo pretežno namenjene luksuznim stanovanjem in jih investitorji oziroma graditelji že oglašajo v sredstvih obveščanja. V mestni prostor se že zarisujejo tudi nova imena, ki so jih za te novogradnje očitno izumili investitorji. Čeprav se bodo zelo verjetno vsa dobro prijela, pa se sedaj, ko se šele napovedujejo, ob njih porajajo vprašanja in dvomi, ali bodo ustrezno in smiselno obogatila ljubljansko toponomastiko ali pa bodo, nasprotno, delovala tuje in vsiljivo.

Na mestu nekdanjega Kolizeja bo zrastel prestižni kompleks »Palais & Villa Schellenburg« z zgradbama, imenovanima Palais in Villa. Na spletnih straneh lahko o Villi beremo, med drugim, da »v Ljubljani ni moč najti ničesar, kar bi bilo arhitektonsko primerljivo z zgradbo Villa Schellenburg«, o Palaisu pa, da nas »luksuzna stanovanja čakajo v Palais Schellenburg«. »Palais & Villa« sredi Ljubljane? Se je morda »Palais & Villa Schellenburg« imenoval zmagovalni projekt na natečaju? A tudi če je tako, ali je to sprejemljivo ime tudi za novo hišo? Zakaj bi ne bila Palača & Vila? Tudi ni jasno, v čem naj bi ta kompleks bil povezan z imenom zaslužnega trgovca in mecena Jakoba pl. Schellenburga, da se bo imenoval po njem. Čudovita Uršulinska cerkev sv. Trojice, ki jo je naročil in podprl njeno gradnjo, se nahaja v drugem delu mesta in nekdaj je tam v delu današnje Slovenske ceste od Kongresnega trga do Cankarjeve ulice potekala tudi Šelenburgova ulica.

Novogradnja bo tudi v Kolodvorski ulici, imenovala pa se bo »Neuhaus Kolodvorska«. O njej takole beremo na spletni strani: »Inovativna programska zasnova, vrhunski materiali, izbrana notranja oprema in impresiven razgled na mesto: to je Neuhaus Kolodvorska.« Morda je Neuhaus ime investitorja, a da se po njem imenuje tudi nova hiša, se zdi vsiljivo, tuje in nesprejemljivo.
Na mestu nekdanjega Šumija pa raste velika nova hiša, ki bo obsegala stanovanjski, trgovsko-gostinski in hotelski del in se bo imenovala »Center Šumi«. Pod oglase zanj se podpisuje investitor Šumijev kvart, d. o. o., član skupine KD Group, ime investitorja pa se že uporablja tudi za poimenovanje stavbe. V čem bo ta hiša kvart? Kvart je del mesta s posebnimi značilnostmi (Slovar slovenskega knjižnega jezika), četrt, ne pa stavba. Samo želimo si lahko, da se bo stavba ljudem priljubila s svojo ponudbo, in če bo tako, je pričakovati, da jo bodo ljudje še sami kako poimenovali, a gotovo ji spontano ne bi rekli kvart, kot jim to sugerirajo investitorji. Šumi nikoli ni bil kvart; tudi za Gradišče, kjer bo stal »Center Šumi«, Ljubljančani nikoli niso uporabljali te besede.



Glede na to, da od starega Šumija ni ostalo ničesar in da v novi gradnji ne bo šlo za nikakršno kontinuiteto, je tudi ime »Center Šumi« nekoliko zavajajoče in je utemeljeno le s tem, da bo hiša stala na mestu nekdanje tovarne bonbonov in stanovanja družine Šumi. A če je zato ime »Center Šumi« še sprejemljivo, pa ime »Palais & Villa Schellenburg« najbrž res ni utemeljeno v ničemer. Ali ne bi bilo bolj smiselno, da bi tam bil »Center Kolizej« in da bi s tem bila oba porušena kulturna spomenika, Šumi in Kolizej, vsaj z imeni rešena pred pozabo. Morda so snovalci kompleksa »Palais & Villa Schellenburg« imeli dober namen, da bi Schellenburgovo ime živelo naprej, a najbrž bi si veliki ljubljanski dobrotnik zaslužil drugačno počastitev.
S takimi in podobnimi »malenkostmi« postaja Ljubljana vse manj slovenska prestolnica.

Mladi ljudje danes najbrž niti ne vedo, da so bili še nedolgo nazaj vsi napisi v Ljubljani nemški in da so se morali župan Ivan Hribar in somišljeniki trdo boriti, da so končno, komaj pred dobrim stoletjem, ulice dobile slovenska imena (Ivan Hribar o tem izčrpno piše v svojih Spominih). V mestu ni nobenega obeležja, ki bi počastilo spomin na Frana Krapeža, ki je odprl prvo kavarno s slovenskim napisom »Narodna kavarna«.

Zato bi se tudi danes, ob vse močnejši prevladi tujih jezikov, predvsem angleščine, v vidnih sporočilih na ljubljanskih ulicah gotovo dalo več narediti v nasprotno smer. Tudi s tem, da bi, na primer, na tablah z imeni ulic in trgov dodali podatek, po kom se imenujejo, tako kot lahko vidimo na Hrvaškem, v Italiji in Avstriji. Na primer: »Krapeževa cesta, Fran Krapež (1864–1935), kavarnar in mecen.« To bi gotovo prispevalo k razpoznavnosti in berljivosti kulturne zgodovine mesta kot slovenske prestolnice.