Odprto pismo ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću

V luči predvolilnih razprav o prihodnosti Ljubljane je primeren trenutek, da naslovim na vas nekaj vprašanj javnega značaja, ki me že leta žulijo. Nanašajo se na gradbeno urejanje mesta in nekatere obetajoče se posege, ki so del vsakdanjega življenja v sicer tudi mojem zelo lepem mestu ljubljanskem. Pošteno bi bilo, da bi se razpisal o urejenem obrežju Ljubljanice, o novi Slovenski cesti, o Islamskem centru, Cukrarni in še čem, kar govori za vaše uspešno županovanje, a bom predstavil nekaj projektov, ki se po moji oceni ne premikajo v pravo smer ali pa predstavljajo zamujene priložnosti. Kljub spodnjim pripombam naj še povem, da bomo težko našli sposobnejšega kandidata za ljubljanskega župana.

Zakaj trmoglavite z garažo pod tržnico, ko projekti v vašem predalu jasno kažejo, da bi bila garaža pod gradom prometno vsaj enakovredna, gradbeno enostavnejša, cenejša in vsekakor nesporna z vidika spoštovanja dediščine? Ljubljančani in obiskovalci od drugod se že skoraj stoletje (sam od leta 1966, ko sem prišel kot mlad bruc v mesto) veselimo nakupov na tržnici in druženja pod lepo obnovljenimi Plečnikovimi arkadami. Zadovoljni smo z delovanjem in urejenostjo tržnice in si prav nič ne želimo dolgotrajne gradbene jame. Tudi razmetavanja z javnim denarjem ne.

Zakaj niste prisluhnili arhitektoma Kovaču in Kerševanu, ko sta predlagala na Špici muzej in situ s kavarnico nad vodo in pristanom? Pridobili bi prostor visoke mestne dodane vrednosti, ki bi nas postavil med vodilne v skupini z Unescovo tablico ponašajočih se koliščarskih lokacij. Poznam odgovore, a če bi upoštevali starost in izkušenost (kjer boste kmalu pristali tudi vi), bi poiskali še kakšno mnenje in prepričan sem, da bi mesto pokazalo svetu izvirno in dragoceno arheološko lokacijo.

Razumem, da so trgovske hiše cenene in štirioglate (majhno Mercatorjevo na Cesti na Brdo, vredno ohranitve kot izvirnega objekta, so pred kratkim podrli), ne morem pa se sprijazniti, da so takšni tudi novi hoteli. Ali res mesto (župan, arh. Koželj, svetniki in pristojni uradi) ne premore ambicije, da bi bila, tako kot pred sto in več leti, stavba hotela v središču tudi na zunaj reprezentančna? Kateri objekti Bleda, Rogaške, Portoroža in Ljub­ljane krasijo naslovnice s(love)nske turistične propagande? Novi hotelski silosi, opremljeni z zvezdicami in zatesnjenimi okni, delajo mesto anonimno in govore o zamujeni priložnosti bogatenja podobe mestnega središča.

Zakaj ostajajo Stožice »torzo«? Ljudski glas sprašuje: je morda zmanjkalo banan? Bili ste pri snovanju (dobra dostopnost, večnamenski prostor s parkirišči ...) in izgradnji športnega dela Stožic. Kdaj in zakaj ste izgubili zalet, da bi jih vsebinsko in gradbeno speljali do konca in mestu dali novo kakovost? Velja omeniti tudi bližnji Bežigrajski stadion, ki ga je bilo treba samo osvežiti in vključiti v rekreacijo, igrišče za treninge, karkoli; sedaj pa ga bo treba s pomočjo starih fotografij postaviti povsem na novo, podobno kot ukradeni kip plavalke na Iliriji.

Ljubljana in Slovenija, prekrasna majhna dežela, je onesnažena s koridorji – prometnicami, zavarovanimi z visokimi protihrupnimi ograjami. Name delujejo podobno kot tehnične ovire Cerarja ml. na meji, katerih primernost je bila že na začetku dvomljiva. V Savinjski dolini so ograje na avtocesti, kot kaže, delili zastonj in vsepovprek. Verjetno z mislijo za zaščito rodovitnih polj, sredi katerih potekata cesta in motorni promet s škodljivimi izpuhi. Tega cenenega razmisleka se je nalezla tudi Ljubljana ob železniški progi. Namesto odločnega gradbenega posega v nedrje in srž se ta agonija s pomočjo uprave Slovenskih železnic odlaga globlje v tretje tisočlet­je. Tukaj seveda ni vse maslo na glavi ljubljanske uprave, čeprav se ta tudi z Emoniko trudi v napačni smeri. Prav za javno železniško gospodarstvo, tudi za javno Pošto, lahko mirno zapišemo, da ju desetletja vodijo povsem nesposobni ljudje, ki mislijo, da je razvoj supermarket, v katerem kupiš novo kompozicijo ali postaviš paketomat in si s tem upravičil svojo preplačano plačo. Srčno upam, da nam je Rožnodolcem za zatesnjenimi okni in s klima napravami po zaslugi prenovljenih tirov in koridorja spanec mirnejši, a mesto vedno bolj (skupaj z visokimi betonskimi ograjami med hišami) dobiva izgled ograjenosti prostora in ljudi.

Za konec – vsega se v takšnem kratkem sestavku pač ne da načeti – pa vprašanje: zakaj odrivamo vitalni del prebivalstva na rob mesta? Mestno jedro se stara v vseh pogledih. Ker ima center vso potrebno infrastrukturo – od vrtcev, šol do zdravstvenih domov –, si predstav­ljam njegovo pomladitev tudi z izgradnjo dostopnih najemniških stanovanj in naselitvijo mladih družin. Tako bi bilo mesto živo vse leto in ne le ob turističnih konicah. Obenem pa bi že zaradi vaše poslovne tradicije morali dodati nekaj manjših tehničnih trgovin in drugih storitvenih dejavnosti, ki jih vitalno mestno jedro potrebuje.