Odprto pismo komisiji MOL za javne spomenike in obeležja

Lani 2. decembra sva mestni občini predlagala postavitev obeležja koliščarjem na Špici. Prejela sva odgovor komisije (ki je predlog obravnavala 21. decembra), v katerem zavrača postavitev obeležja/informacijske točke o koliščarjih – sklicuje se na »Strategijo razvoja kulture 2020–2023 z usmeritvami do leta 2027«. Meniva, da zavrnitev ni utemeljena, saj najin predlog v celoti izpolnjuje pogoje v tej strategiji.

V omenjeni strategiji Mestne občine Ljubljana (MOL) je na strani 49 v poglavju o spodbujanju, ohranjanju in prezentaciji starih obrti zapisano tudi: »Pomemben del kulturne dediščine in identitete, tako lokalne kot nacionalne, predstavljajo stari poklici in tradicionalne obrti, zato je opazen trend oživljanja izumirajočih poklicev. Oživljanje starih obrti je pomembno iz turističnega vidika, hkrati pa predstavlja dragocen uvid v življenje v Ljubljani skozi čas. Osvetlitev ljubljanskih obrtnikov bo bistveno prispevala k ozaveščanju lokalnega prebivalstva o pomenu ohranjanja kulturne in obrtne dediščine, nosi pa tudi širši potencial vključevanja mladih v nadaljevanje starih obrti in njeno prezentacijo ter tudi razvoj turistične ponudbe.«

Že maja 2010 sva komisiji za postavitev spomenikov/obeležij pri MOL predlagala postavitev spomenika solataricam iz Trnovega na sotočju Gradaščice in Ljubljanice s cizo v naravni velikosti, prav tam, kjer so solatarice iz Trnovega s cizami stoletja vozile svoje pridelke na ljubljansko tržnico. (Leta 2010 smo še lahko opazili na tržnici trnovsko solatarico s cizo, danes jih ni več.) Komisija je predlog sprejela v svoj program, a zgodilo se ni nič. Leta 2015 sva komisijo opomnila na obeležje solataricam iz Trnovega, odgovora nisva dobila. V trinajstih letih odobren projekt ni bil realiziran.

Januarja 2014 sva predlagala spomenik čevljarjem v nekdanji Čevljarski ulici, ki je bila porušena v potresu leta 1895. Ostala je le zgradba Zlate ladjice. Stoletja so čevljarji in njihovi vajenci tod izdelovali čevlje revnim in bogatim Ljubljančanom. Predloga za spomenik v naravni velikosti čevljarja ob delu pri čevljarski mizi komisija MOL ni sprejela, češ da ni denarja.

Med najine predloge spada tudi spomenik Kurji vasi. Ne gre za izgubljeni ali ogroženi poklic, temveč za izgubljeno predmestje Ljubljane. Oktobra leta 2016 sva predlagala spomenik nekdanjemu pomembnemu predmestju Ljubljane, Kurji vasi, ki je bila prav tam, kjer je danes Botanični vrt. Obeležje v obliki kurje družine – petelina in kure v gnezdu z zlatim jajcem na podstavku – ob vhodu v nekdanjo Kurjo vas pri brvi čez Gruberjev kanal je komisija zavrnila z jedrnatim sporočilom: »Komisija spomenika 'Ljubljana, Kurja vas' ne podpira. Predlog ni aktualen in ne sodi v javni mestni prostor!« Člani mestne komisije verjetno sploh niso razumeli pobude, niso vedeli, da je bila nekoč Kurja vas tako pomembno predmestje Ljubljane kot Trnovo in Krakovo na drugem bregu Ljubljanice, a je danes skoraj pozabljena. Očitno gre za nerazumevanje pobude, ki jo je komisija verjetno razumela kot provokacijo in ugotovila, da obeležje »ne sodi v javni mestni prostor«, ker Ljubljana seveda ni Kurja vas.

Zavrnjen je bil tudi najin predlog za spomenik »Ljubljana pozdravlja« na obstoječem visokem podstavku ob križišču Karlovške in Janežičeve ceste ob Fabianijevem obroču v pozdrav obiskovalcem ob prihodu v Ljubljano. Podstavek spomenika, za katerega nihče ne ve, kdaj je bil postavljen in kaj je bil namen postavitve, je dolgo preraščala vegetacija. Podstavek je sicer občina lani očistila in nadomestila odpadlo kamenje, a spomenik je ostal kot doslej brez vsake vsebine.

Vsemu temu, kar sva neuspešno predlagala MOL, se pridružuje še pred kratkim zavrnjeno obeležje po nepotrebnem uničeni koliščarski naselbini na Špici.

V šali sva pomislila, da bi predlagala še »spomenik sračjemu gnezdu«, saj je Strategija razvoja kulture 2020–2023 z usmeritvami do leta 2027 povzetek najinega štirinajstletnega dela s številnimi predlogi za zaščito in prezentacijo arheološke in urbane kulturne dediščine v Ljubljani, a najinega dela strategija ne omenja, čeprav so bili najini predlogi v celoti sodobno zabeleženi v sredstvih javnega obveščanja in so posledično splošno znani tudi MOL.