Ob združitvi muzejev osamosvojitve in novejše zgodovine

V aktualni javni razpravi o vprašanju združitve ali nezdružitve muzejev slovenske osamosvojitve in novejše zgodovine nisem zasledil omembe ključne pravne podlage, ki je Sloveniji omogočila formalno odcepitev od nekdanje SFRJ in je navsezadnje gotovo vplivala na njeno hitro mednarodno priznanje kot nove samostojne države. To pravno podlago je namreč predstavljala naslednja določba v prvem stavku prvega člena zadnje ustave SFRJ iz leta 1974: »Izhajajoč iz pravice vsakega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve, se narodi Jugoslavije ...«

Ta določba ima prav za Slovenijo zanimivo zgodovino; osnutek prve ustave takratne Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ) po koncu druge svetovne vojne leta 1946 namreč citirane določbe ni vseboval, vendar je bila v ustavo vključena, citiram, »šele na zahtevo slovenske Osvobodilne fronte, ustavodajni skupščini pa je dopolnitev prvega člena predlagal takratni minister za konstituanto Edvard Kardelj, ki je predlog utemeljeval s sklepi drugega zasedanja Avnoja takole: 'Celi dve leti smo na tej podlagi izvajali propagando s tem sklepom kot eno izmed najpomembnejših pridobitev našega narodnoosvobodilnega boja. S temi pridobitvami smo mobilizirali naše narode v boju proti fašizmu, pri graditvi naše ljudske oblasti, pri izgrajevanju naše dežele. (...) Na podlagi teh dejstev mislim, da bi bilo protislovno in nedosledno, če zdaj ne bi vnesli v ustavo pravice do samoodločbe (združitev do odcepitve) (...) Tako je bila FLRJ v ustavi opredeljena kot zvezna država republikanske oblike in skupnost enakopravnih narodov, ki so na temelju pravice do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, izrazili voljo, da živijo v federativni državi.' (vir: Mateja Režek, Jugoslovanski federalizem in ustavni zakon leta 1953, Prispevki za novejšo zgodovino XXXVIII – 1998, str. 151). No, citirana določba se je od leta 1946 dalje ohranila v vseh kasnejših in večkrat noveliranih ustavah nekdanje skupne države vse do njenega razpada.

Skratka, po zaslugi Edvarda Kardelja je Slovenija imela vse od leta 1946 dalje z ustavo zagotovljeno pravno podlago za odločitev o odcepitvi od takratne SFRJ in posledično tudi pravico do ustanovitve lastne države – in to pravico je Slovenija leta 1991 pač izkoristila.

Povedano po mojem mnenju govori v prid združitvi obeh muzejev; in to mnenje lahko dodatno podkrepim z osebno izkušnjo iz časa neposredno po ustanovitvi Slovenije kot samostojne države, ko sem bil imenovan za direktorja dne 25. junija 1991 formalno ustanovljenega, toda dejansko neobstoječega slovenskega Urada za varstvo industrijske lastnine (sedaj Urad RS za intelektualno lastnino). Le nekaj tednov po imenovanju sem – seveda s soglasjem takratne Vlade RS – obiskal Svetovno organizacijo za intelektualno lastnino v Ženevi (WIPO, sicer finančno neodvisna ustanova v okviru Organizacije združenih narodov). Ob predstavitvi okvirnih načrtov za vzpostavitev dotlej neobstoječega Urada in konceptualne zasnove nove zakonodaje s področja industrijske lastnine mi je prav z izrecno omembo citirane določbe iz ustave SFRJ uspelo takratnega generalnega direktorja WIPO prepričati, da naj bo bodoče članstvo Slovenije v WIPO uradno priznano od dneva razglasitve njene neodvisnosti dalje, torej od 25. junija 1991 dalje; prošnja je bila uslišana navkljub dejstvu, da je Slovenija uradno postala članica OZN šele skoraj leto dni kasneje (22. maja 1992) in da je bila uradna prošnja za članstvo v WIPO iz vrste formalnih in političnih razlogov vložena še nekoliko kasneje, 12. junija 1992.

Povedano lahko vsakdo preveri na spletni strani WIPO (na povezavi https://www.wipo.int/wipolex/en/treaties/ShowResults?treaty_id=1&code=SI).