Ob pozivih, naj sodnik Jaklič odstopi

Članek Sodnik podjetnik v zadnji Mladini po mojem mnenju upravičeno očita ustavnemu sodniku Jakliču kršenje zakona o visokem šolstvu – nikakor pa ne drži trditev, da je kršil tudi zakon o ustavnem sodišču in da mu je zato po določbah tega zakona že leta 2018 prenehal mandat.

Zakone je pač treba brati natančno in v celoti – in ne v njih prezreti (ali morda celo ignorirati?) to, kar nam ni všeč. Domnevam, da je tej Mladinini napačni interpretaciji zakona verjel tudi pisec pisma bralcev v Delu 29. aprila, ko pravi, da je ta zakon »jasen in celo zelo rigorozen« – in da ga glede tega ni treba nič dopolnjevati, kot misli večina ustavnih sodnikov. Tista res rigorozna zakonska določba, da ustavnemu sodniku kar po samem zakonu preneha njegova funkcija, če ne preneha opravljati zakonsko njemu prepovedane dejavnosti, namreč za dejavnost visokošolskega učitelja ali znanstvenega sodelavca ne velja – to dejavnost mu zakon o ustavnem sodišču namreč izrecno dovoljuje. Če jo je sodnik Jaklič opravljal v nasprotju z določbami zakona o visokem šolstvu, je to seveda kršitev tega zakona (z možnimi sankcijami po tem zakonu), najbrž tudi izigravanje smisla zakona o gospodarskih družbah (čému je namenjena organizacijska oblika s. p.) – ne enega ne drugega si ustavni sodnik seveda ne bi smel privoščiti – vsekakor pa s tem ni kršil 16. člena zakona o ustavnem sodišču, da bi ga lahko doletela sankcija avtomatičnega prenehanja funkcije ustavnega sodnika.

Ali bi zaradi navedenega moral sam odstopiti, je zahtevno in občutljivo moralno vprašanje – sam mislim, da bi moral. Predvsem zato, ker se je za ta sumljivi in nezakoniti »by-pass« pri uresničevanju neke svoje nesporne pravice odločil že na začetku svoje funkcije, ne morda šele potem, ko so na ustavnem sodišču v medsebojnih odnosih nastali nekateri problemi, ki potem vse do danes niso bili do kraja razjasnjeni, kar bi vsaj v mojih očeh lahko morda nekoliko ublažilo ta moralni problem. Toda za to se je odločil že na začetku. In mu bo vsekakor bolj v čast, če bo zato odstopil (in nadaljeval poklicno pot kot profesor in znanstvenik), kakor če ne bo. To odločitev bi mu po mojem mnenju morala olajšati sedanja večinska parlamentarna stranka (Gibanje Svoboda) z javno zavezo, da bo v tem primeru podprla izvolitev novega sodnika njemu podobne nazorske usmeritve.

Da sta obe tidve moji želji ob sedanjem stanju politične kulture pri nas žal neuresničljivi, mi je seveda jasno. A ju kljub temu objavljam. Morda pa kdaj bosta.