O virusih, starih in novih

Saj ne vem, kaj me bolj utruja, poslušanje vsakodnevnih poročil o posledicah vseh virusov ali strah pred okužbo.

Na začetku epidemije covida-19, to je pred dvema letoma, so se nekateri ljudje hitro cepili, da bi se obvarovali pred okužbo. Kar nekaj časa je veljalo, da je to edini način, s katerim lahko premagamo virus in ohranimo zdravje. Danes ni več tako. Gospod Ali Žerdin nas v svoji kolumni v Sobotni prilogi Dela 24. decembra pod naslovom Nevarnost zatohlih prostorov obvešča o novih dognanjih: da prebolevniki covida-19 niso imuni proti novim mutacijam, da tretji odmerek poveča zaščitenost, vendar ne preprečuje obolenja, da število cepljenih, ki se zdravijo v bolnišničnih oddelkih za intenzivno terapijo, ni nizko, da je bila sredi oktobra 2021 učinkovitost cepiva, ko gre za hospitalizirane osebe, samo še 44 odstotkov, da ne drži, da cepivo povsem preprečuje težji potek bolezni, da čudežnega orožja, ki nas bo rešilo nevarnosti, ni ...

Tudi gospod Franco Juri v Delu v Pismih bralcev 31. decembra v odzivu na članek z naslovom Geopolitični in lokalni sevi pandemije omenja milijardne zaslužke Pfizer/Biontecha s prodajo cepiv. Res je, da multinacionalke že vseskozi izkoriščajo bolezni za velike zaslužke. Tudi to, da niso solidarne, kot pravi g. Juri, verjamem. Saj če bi bile, bi priznali in dovolili uporabo kubanskega cepiva Soberana, ki je menda preverjeno in učinkovito. S tem cepivom so na Kubi epidemijo ustavili sami. Gospod Juri tudi pravi, da sta visoko precepljeni Portugalska in Danska, do včeraj zgleda zmage nad virusom, spet na temnordečem vrhu širjenja okužb, slabo precepljeni Romunija in Indija, do včeraj medijsko izpostavljeni strašili pandemije, danes obarvani rumeno, pa nista več vredni omembe. Pa še, da se znanstveniki ne strinjajo o učinkovitosti in varnosti cepiv, ki so še zmeraj v tretji klinični fazi razvoja.

Starejši vuzeniški zdravnik je pred kratkim na TV dejal, da predvsem razdvojenost med strokovnjaki bega ljudi, ko se odločajo glede cepljenja.

Pri toliko različnih informacijah je s stališča laika razumljivo, da so ljudje v dilemi, kako se odločiti.

Zelo pa me je razjezila ponovoletna vest, da so pri kar 117 udeležencih, ki so se v Slovenijo vrnili iz Beograda, kjer so proslavljali novo leto, potrdili okužbo s koronavirusom. Če se naša stroka in politika še tako trudita z različnimi ukrepi, da bi omejili okužbo, so si s tem, da so dovolili ljudem na množična druženja doma ali v tujino, naredili medvedjo uslugo. Naj ilustriram ta ukrep s prispodobo, ki jo je večkrat izrekel moj dedek še v rajnki Jugoslaviji, če je politika naredila kaj po butalsko: To je tako, kot bi si z drekom brisali rit.

Brez čuta za odgovornost in naivni pa so bili tudi udeleženci izleta v Beograd, ki so negirali vsa opozorila o druženju in verjeli, da se ne bodo okužili, saj jih je 86 odstotkov izpolnjevalo pogoj PC, 14 odstotkov pa pogoj T. To govori v potrditev pravilnosti Žerdinovega in Jurijevega zapisa.

Sam menim, da bi bilo trenutno najbolj učinkovito, da omejimo druženje na res najnujnejše. Popolno zaprtje, t. i. lock down države za deset do 14 dni, bi nas verjetno stal manj kot mukotrpno spreminjanje in preizkušanje ukrepov.