O muzeju osamosvojitve s kritično distanco

Muzeje potrebujemo. Ne zato, da bi koga slavili in občudovali, ampak zato, da se objektivno in s časovno distanco pogleda na dogodke, osebe, razmere, vzroke in posledice ... In da se ob neki veliki spremembi naredi objektivna primerjava, objektivna kritična presoja, med tistim prej in tistim pozneje.

Pa naredimo nekaj primerjav.

Gotovo je največji uspeh osamosvajanja menjava manj demokratičnega enostrankarskega z večstrankarskim političnim sistemom. Pa poglejmo razliko. Prej je bila možna samo ena politična opcija, ki ji nisi smel oporekati ekskluzivnosti. Si pa imel prek vzporednega samoupravnega sistema odločanja neomajno možnost konkretnega odločanja o skoraj vsem: v šolah, na fakultetah, v javnih ustanovah, podjetjih, povsod so lahko – in so celo morali – občani ali uporabniki konkretno odločati.

Danes lahko ustanavljamo poljubno število političnih strank, lahko kritiziramo vsako med njimi, imamo pa težavo, če bi se odločili kritizirati politični sistem in ustavno ureditev, kakršno imamo in ki je po mojem mnenju slaba – in občani zanjo nikoli nismo glasovali. Glasovali smo za svojo državo, o tem, kakšna naj bo, pa javne razprave in alternativ ni bilo. Torej tako kot v prejšnji državi tudi v tej ne moremo nasprotovati aktualnemu političnemu sistemu, ki ima veliko večjo distanco do ljudi in je veliko bolj nedotakljiv kot prejšnji, ki je imel številne praktične obvode.

Na prvem mestu bi sicer morala biti primerjava o upoštevanju človekovih pravic. V prejšnjem sistemu smo se lahko organizirali – in se celo morali organizirati – v krajevnih, delovnih in interesnih skupnostih ... Celo morali smo soodločati, kar je danes znanstvena fantastika. Nismo smeli ustanavljati političnih strank, lahko pa smo se izjasnjevali in odločali o vsem drugem. Človekove pravice so širše od političnih: imeli smo ustrezno stanovanjsko gradnjo in oskrbo za študente, dijake, otroke in starejše občane in seveda brezplačno šolstvo ter dobro zdravstveno oskrbo, kar so vse mednarodno zagotovljene človekove pravice.

Rezultat osamosvojitve je možnost javnega kritiziranja političnih strank in veljakov, izražanje v medijih ... Ko pa pridemo do drugih človekovih pravic, se zaplete: osamosvojitev je stanovanjsko oskrbo in oskrbo starejših občanov predala v roke kapitala, rezultati so porazni. Delavci v tovarnah ne odločajo o ničemer več, prej so soodločali o vsem. Osamosvojitev je razbila zdravstveni sistem na raven, o kateri danes ni treba ničesar razlagati. Tudi socialna varnost in varna zaposlitev sta danes slabši. Višek nezagotavljanja osnovnih človekovih pravic v novi državi pa ostaja izbris iz uradnih evidenc več kot 20.000 državljanov (in prav toliko osebnih dram naših občanov), za kar še nihče ni odgovarjal – izbrisu bi v muzeju osamosvojitve morali zagotoviti posebno sobo z utrinki osebnih tragedij, ki so jih nekaznovano naredili osamosvojitelji. V muzeju bi morala biti tudi odločitev evropskega sodišča o tej zadevi kot dodatna mednarodna sramota: da torej sami (in naše sodstvo) nismo vedeli, da je kaj takega nedopustno.

Pa se dotaknimo še gospodarstva: v socializmu smo imeli veliko svetovno priznanih in uspešnih tovarn, ki so predstavljale javno dobro. Večina je skladno z osamosvojitvenim lastninjenjem izginila ali je bila prodana tujemu kapitalu, ne da bi to bilo res potrebno za razvoj – v glavnem so pravi ljudje na pravih mestih za osebni drobiž pokradli javno dobro. Ne spomnim se druge tovarne kot Krke, ki se ji to ni zgodilo.

S svojo in novo državo smo imeli možnost narediti boljšo in prijetnejšo, varnejšo in naprednejšo, empatično in transparentno državo, a tega žal nismo uresničili.

Po vsem navedenem osamosvojitev le ni bila tako blagodejna, kot se zdi na prvi pogled. Še posebno v luči skorajšnje ponovne združitve z vsemi republikami nekdanje države, s katerimi bomo ponovno skupaj v novi asociaciji. Je bilo res potrebnih okoli 40 let, da bomo spet vsi skupaj v EU? Ali ne bi lahko tega naredili takoj?