Kmalu, 15. aprila, bo minilo 165 let od rojstva prof. Antona Bezenška, velikega Slovenca, ki so se mu klanjali od Rusije do Španije in od Nizozemske do Bolgarije, kjer je preživel 36 ustvarjalnih let. Njegovo življenje bi bilo primerno za pravi holivudski scenarij. Zaradi omejenega prostora ne bom posebej omenjal njegovega sodelovanja z Antonom Aškercem, Simonom Gregorčičem in drugimi pomembnimi Slovenci v tistem času.

Vodja izrazito slovenskega dijaškega društva

Rodil se je na kmetiji v vasi Bukovje nad Frankolovem. Kot prvorojenca sta ga starša na prigovarjanje župnika poslala v šolo – najprej na Frankolovo, nato še v Celje. Že kot sedmošolec je bil vodja izrazito slovenskega dijaškega društva na celjski gimnaziji. Osmi razred je končal v Celju. Ker pa mu je učitelj matematike, zagrizen Nemec, obljubil, da mature ne bo izdelal, je odšel v Zagreb, kjer jo je opravil.

V času šolanja v Celju se je spoznal s stenografijo, ki ga je vedno bolj navduševala. Začel je tudi pesniti in pisati leposlovje. Svoja dela je objavljal v različnih izdajah revij in časopisih. Po končani maturi se je vpisal na zagrebško univerzo kot eden prvih slovenskih študentov. Stenografija je vedno bolj postajala njegova »ljubezen«. Predaval jo je na Kraljevi višji realki v Zagrebu. Tam je tudi vodil saborski stenografski urad. Bil je soustanovitelj Hrvaškega stenografskega društva. V Pragi je 1876 leta opravil izpit za učitelja stenografije na srednjih šolah.



Ko se je 1878. leta v Ljubljani udeležil velike proslave sedemdesetletnice dr. Janeza Bleiweisa, je bil na proslavi tudi bolgarski akademik Spas Vacov – Bezenšek je stenografiral njegov nagovor, tako sta se spoznala in postala prijatelja. Mogoče je bilo prav to odločilno za njegovo nadaljnje delo in življenje. Prav Vacov je predlagal bolgarskemu finančnemu ministru Grigoriju Načoviću, da je Bezenška pregovoril za odhod v Bolgarijo. Pred tem je končal študij filozofije in postal kandidat za gimnazijskega učitelja. In prav to leto ga je Načović s telegramom povabil v Sofijo.

Ponudili so mu delo parlamentarnega stenografa in mu obljubili mesto profesorja na sofijski gimnaziji z zahtevo, da usposobi nekaj Bolgarov za delo stenografov v parlamentu. Odločil se je za odhod v Bolgarijo in 25. septembra 1878 je že imel prvo predavanje o stenografiji. To je dan, ki ga bolgarski stenografi obeležujejo kot rojstni dan bolgarske stenografije in društva, ki mu že vrsto let predseduje Karanfil Matev, vodja parlamentarne skupine stenografov in velik prijatelj Društva A. Bezenšek na Frankolovem.

S tem datumom se je začelo bogato pedagoško, kulturno, humanitarno in gospodarsko življenje prof. Antona Bezenška v Bolgariji. Potem ko so ga leta 1881 odpustili kot parlamentarnega stenografa, je odšel v Plovdiv, kjer je pustil neizbrisni pečat. Ustanovil je pevski zbor in bil med ustanovitelji zelo znanega plovdivskega velesejma. Prijateljeval je z največjim bolgarskim pesnikom Ivanom Vazovom. Bil je spoštovani gimnazijski profesor, založnik, čebelar ... Tesno je sodeloval s številnimi evropskimi stenografi, se udeleževal stenografskih kongresov in bil njihov častni ali dopisni član: cenili so ga na Dunaju, v Pragi, Madridu, Münchnu, Dresdnu, Parizu ... Ves čas je sodeloval s Slovenci in leta 1899 je v Žalcu organiziral slovenski stenografski shod. Leta 1905 se je Bezenšek vrnil v Sofijo in postal profesor na I. državni gimnaziji, pozneje še lektor na sofijskem vseučilišču. Umrl je 10. decembra 1915 (po bolgarskem koledarju 27. novembra). Pokopan je na katoliškem pokopališču v Sofiji.



Bolgari niso nikoli pozabili prof. A. Bezenška. V sofijski ulici Gurkov so mu postavili spominsko ploščo na njegovi hiši. V Cvatni ulici na njegovem posestvu stoji hrast, pred katerim so stenografi postavili ploščo z napisom, da je to Bezenškov dob, Bezenškov hrast. V plovdivskem mestnem parku stoji njegov doprsni kip, na hiši, v kateri je živel, pa je relief v spomin na njegovo bivanje v mestu. Kopiji kipa in reliefa, ki ju je izdelal znani bolgarski kipar Svilen Kostadinov, sta na Frankolovem.
Frankolovski pevski zbor A. Bezenšek goji prijateljske stike s sofijskim stenografskim društvom in dekliškim pevskim zborom Evmolpeja iz Plovdiva.

Se ga bomo spomnili tudi v Sloveniji?

Frankolovska osnovna šola je pred leti s plovdivsko gimnazijo podpisala listino o sodelovanju, vsakih nekaj let si izmenjujejo obiske. Bo tako tudi letos? Društvo stenografov v Sofiji pripravlja 15. aprila veliko proslavo v spomin Bezenškovega rojstva v prostorih Slovljanske besede (čitalnice), katere soustanovitelj je bil profesor, 16. aprila dekliški zbor Evmolpeja v Plovdivu organizira podobno spominsko proslavo. Za obe proslavi so bolgarski organizatorji v Vojnik in na Frankolovo že poslali uradno vabilo. Udeležil se ju bo tudi naš veleposlanik v Bolgariji g. Frangeš. Septembra bi Bolgari radi prišli v Slovenijo.

Se bomo tudi v Sloveniji spomnili tega velikega Slovenca, za katerega je profesor celjske gimnazije Matej Rode zapisal: »Verjetno je le malo Slovencev, ki bi prispevali k razvoju kakega drugega naroda toliko, kot je to storil Anton Bezenšek za Bolgare.« Ali se Slovenci tega zavedamo, poznamo Antona Bezenška, bomo kdaj dobili njegova zbrana dela? Alojz Dolhar je že leta 1934 napisal knjigo z naslovom Anton Bezenšek, njega življenje in delo, leta 1995 je izšla knjiga Draga Medveda Anton Bezenšek iz Bukovja. Čas je, da izide monografija v slovenskem in bolgarskem jeziku. To je naš dolg do tega Slovenca v času, ko vse bolj pozabljamo na sodelovanja in dela, zaradi katerih smo bili v Evropi pomembni že dolgo tega. Vedno smo imeli ljudi, ki so jih cenili v svetu. Ne pozabimo na imena tistih, ki so naše ime, kulturo, delo in poštenje prenašali v svet.