Navček Slovencem v Avstriji vedno bolj otožno zveni

Kako tiktaka koroška ura, je v prispevku zapisala Saša Vidmajer ter v njem realno opisala dejansko stanje in stanje duha po sto letih raznarodovanja Slovencev na avstrijskem Koroškem.

Kakorkoli bi že poskušali bolj milo in do države Avstrije bolj prizanesljivo označiti ta čas, se ne bi izšlo. Zakaj? Zato ker številke o številu Slovencev na Koroškem zgovorno govorijo: od druge svetovne vojne do danes se je to število zmanjšalo za približno štirikrat, od predplebiscitnega obdobja pa za približno osemkrat. Če dosedanji trend upadanja števila Slovencev na avstrijskem Koroškem prenesemo po zakonih logike in statistike v prihodnost – ne bistveno spremenjena narodnostna politika na Koroškem nam to dovoljuje –, lahko kaj hitro izračunamo, da bo čez štirideset let manj kot pet tisoč Slovencev na Koroškem.

Ali lahko kjerkoli na svetu najdemo deželo oziroma narod, ki bi zaradi naravnega neprirastka tako zelo hitro izumiral? Zanesljivo ne! Torej so za kaj takšnega potrebni drugačni vzroki. In na avstrijskem Koroškem je to nedvomno dolgoletna raznarodovalna politika. Pri tem pa je potrebno dodati: od skrbi matične države za manjšino in njene aktivne politike je odvisno tudi njeno preživetje. Kdor tega ne razume, pač ne dojame bistva slovenskega nacionalnega interesa. Kdor pa tega bistva ne dojame, ne more biti v vrhu slovenske države, pa naj bo to njen predsednik, predsednik vlade ali kdorkoli drug.

Da si Avstrija lahko privošči takšno politiko, ni toliko zadeva njene moralnosti ali zakonitega ravnanja, kot je to zadeva šibkosti, nezainteresiranosti, servilnosti države Slovenije, saj gre za neposredno relacijo celotne države z njeno manjšino in to je hudo boleče. Politiki pa nič. Kako vzorno so urejeni odnosi nemške manjšine v Italiji na Južnem Tirolskem! In k temu je veliko pripomogla matična država Avstrija.

Torej je mogoče vprašanje manjšin uspešno urediti, če je za to interes in če se dogovarjata enakovredna partnerja. Ker ima ta manjšina pravice, o katerih lahko na Koroškem le sanjajo, se tudi njihovo število stalno povečuje. To povečevanje pa je pripisati predvsem njihovemu ponosnemu in svobodnemu izjavljanju, da so nemškega porekla. Zaradi tega jih nihče ne omalovažuje ali celo šikanira. Matična država Avstrija jim daje vso moralno in tudi materialno podporo in tako državi Italiji niti na misel ne pride, da manjšine ne bi spoštljivo obravnavala. Zaradi strahu in vprašanj preživetja pa se Slovenci na Koroškem večkrat ne izjavijo za to, kar so, pa bi želeli!



Dejstvo je in ni se tolažiti, da bo drugače: država Avstrija brez zunanjih pritiskov, iz ljubezni do manjšine, nikoli ne bo ustrezno rešila manjšinskega vprašanja. In ta zunanji pritisk tudi nikoli ne bo prišel od mednarodne skupnosti, temveč izključno od neposredno zainteresirane matične države. Ta država pa se mora najprej postaviti v enakopraven položaj; le tega pa bo dosegla izključno samo z notifikacijo avstrijske državne pogodbe. Kako pa naj to doseže, če slovenski politiki govorijo, da s tem vprašanjem ne kaže razburjati severne sosede!

Še več, kako je slovenska politika naivna, kaže izjava aktualnega predsednika vlade leta 2011, ki je ob podpisu memoranduma na Koroškem pred devetimi leti izjavil, da smo s tem realizirali avstrijsko državno pogodbo in drugi ukrepi za to niso potrebni, vprašanje manjšine pa ustrezno rešeno. Naivnost te izjave se kaže v tem, da je danes, po devetih letih po tem podpisu, situacija slovenske manjšine z nekaj več tablami z dvojezičnimi napisi sicer malo boljša, v celoti pa dejansko še slabša.

Nič, nobeno besedičenje o skrbi za slovensko manjšino v Avstriji ne more nadomestiti notifikacije Avstrijske državne pogodbe – brez te pa slovenska politika do Avstrije pri reševanju manjšinskega vprašanja nikoli ne bo zadovoljivo uspešna.

Ko bodo čez desetletja pogledali nazaj v preteklost, bodo zgodovinarji zapisali: tukaj so nekoč živeli Slovenci, predstavljali so tudi večinsko prebivalstvo v nekaterih predelih, potem pa so začeli postopoma izumirati. Njihovo število se je iz leta v leto krčilo. Delni vzrok za to lahko iščemo v politiki ponemčevanja, a smatramo, da je glavni vzrok kljub vsemu v nezainteresiranosti matične države in v nesposobnosti njenih politikov, da bi to manjšino zaščitili.

Saj svet je pač urejen tako, da so nekaj lepe naivne besede, drugo pa dejstva in borba za pravice, tudi za tiste, ki zanje misliš, da ti kar same po sebi pripadajo. Pa ti ne. V matični državi pa se bodo medtem razjokali nad lastno usodo. Občasno se bo kdo le povprašal: In kdo so bili tisti politiki v Sloveniji, ki so vodili takšno politiko?

Ne vem, kako tiktaka koroška ura, vem pa, da navček Slovencem v Avstriji vedno bolj otožno zveni.