Narobe svet … ali samo Evropa?

Mnoga leta – pravzaprav odkar pomnim naše primerjanje z bolj uglednimi in uspešnimi tujimi skupnostmi, in to še iz časov SFRJ, da ne govorim o zadnjih 30 letih – smo skandinavske države, zlasti Švedsko in Finsko, postavljali na piedestal. Poglejte Švedsko, smo govorili, razvito, napredno, demokratično, spoštljivo do človeka ter njegovih pravic in do narave, nevtralno, miroljubno ... Pa Finsko, po vseh lestvicah domačega zadovoljstva državo z najbolj srečnim narodom, gostiteljico vseevropske konference, ki je v Helsinkih 1. avgusta 1975 porodila Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) in se dogovorila za varnostno arhitekturo celine, ki naj bi dolgoročno zagotovila mir, stabilnost in sodelovanje med vsemi evropskimi narodi. Uporabljam pogojnik, ker ji to ne uspeva. Po razpadu Varšavskega pakta in Sovjetske zveze konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je začetek širitve zahodnega zavezništva proti vzhodu, na prostor razpadle alianse, načel omenjeno varnostno arhitekturo in jo sčasoma povsem spremenil sebi v korist, v škodo Ruske federacije, zato tudi danes vojna v Ukrajini. Kakorkoli že, Švedska in Finska sta bili med članicami Evropske unije vzornici zagotovo po večini parametrov, če že ne po vseh.

Spomnimo se še Švedske kot pobudnice ideje sveta brez jedrskega orožja, ki je pritegnila k sebi tudi nas, a le za nekaj tednov, ker smo na referendumu ravno takrat (pisalo se je leto 2003) sprejeli odločitev o vstopu v Nato in je takratni predsednik vlade Drnovšek od omenjene pobude odstopil. Še pred dobrimi štirimi leti se je Švedska izkazala z novo, tokrat bolj uspešno iniciativo, s stockholmsko, ki naj bi spodbujala napredek ob deseti pregledni konferenci pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT). Cilj te pogodbe, posledično pa tudi omenjene pobude, je preprečevanje širjenja jedrske oborožitvene tehnologije, spodbujanje sodelovanja na področju miroljubne uporabe jedrske energije in pospeševanje procesa za doseganje tako jedrske kot tudi splošne in popolne razorožitve. Julija 2017 pa je bila med redkimi evropskimi državami (skupaj z Avstrijo, Irsko, Švico in Moldavijo), ki so na pobudo gibanja ICAN (International Campaign to Abolish Nuclear Weapons), nobelovca za mir 2017, podprle pogodbo OZN o prepovedi jedrskega orožja, česar mi nismo storili.

Finska je v zavezništvo že sprejeta, Švedska (pobudnica ideje sveta brez jedrskega orožja) pa je le še korak od vstopa. FOTO: Yves Herman/Reuters

A že lani, kar nenadoma, salto mortale. Razlog? Sama po sebi se ponuja Putinova agresija na Ukrajino, ki naj bi obema, Švedski in Finski, nagnala strah v kosti oziroma v samo bistvo njune mednarodne prepoznavnosti, priljubljenosti in vzornosti. Ali smo le pri izgovoru, ki naj zakamuflira kakšne profite za vodilne? Kakorkoli že, državi sta pozabili na vsa načela, na vso zgodovino prizadevanj za mir, za sodelovanje, za uravnotežena varnostna razmerja med jedrskimi velesilami, za prepoved jedrskega orožja ... in se odločili skočiti v objem ZDA in zveze Nato ter sprejeti tudi njuno jedrsko doktrino.

Finska je v zavezništvo že sprejeta in gradi visok ograjni zid ob 1300 kilometrov dolgi meji z Rusijo, pa se sprašujem, ali bodo ob njem Finci in Finke še naprej najbolj srečni. Švedska pa je le še korak od vstopa, potem ko je zaradi Erdoğanovih zahtev sprejela novi protiteroristični zakon in se odločila žrtvovati kurdske borce, ki so pribežali iz Turčije, da bi se izognili celo smrtni kazni. Vemo, da so Kurdi eden redkih, če ne edini velik narod bližnjega vzhoda (po zanesljivih virih štejejo 25 do 30 milijonov prebivalcev), ki nima svoje države, se zanjo bori, odkar obstaja, in živi razseljeno – največ v Turčiji pa v Iranu, Iraku in Siriji. No, prav Turčija najbolj krčevito preganja njegove borce, ki jim poveljuje Kurdska delavska stranka (PKK) in jih razglaša za teroriste. Najbolj iskani in preganjani so se zatekli na Švedsko – in domnevati gre, da bodo zdaj žrtvovani za ceno članstva. Še ena od velikih evropskih sramot! Ne pozabimo na največjo doslej, če za merilo vzamemo odziv na rusko agresijo na Ukrajino: to je sodelovanje večine članic in kandidatk za EU, z nami vred, v »koaliciji voljnih«, ki je podpirala enako nezakonito in zločinsko agresijo ZDA in Velike Britanije na Irak 2003. Takrat sta bila Bush in Blair pravičnika, danes je Putin zločinec.

Kakorkoli že, uspelo nam je s članstvom za dveletno nestalno članico varnostnega sveta OZN. Lepo, pohvalno. Toda, ali bomo kos tej funkciji in svetovnim izzivom, ki jih naslavlja? Morda, a le, če bomo dosledni – kot sama priznava zunanja ministrica Tanja Fajon. Težava je ta, da se z doslednostjo ne moremo pohvaliti: glej odnos do že omenjenega ameriško-britanskega napada na Irak in do ruskega na Ukrajino, do migrantov iz Ukrajine ali afro-azijskega sveta, odnos do samega določila domače ustave o reševanju konfliktov na podlagi mirovne politike ter kulture miru in nenasilja. Da smo prejeli več kot 150 glasov, je le do neke mere zasluga naše diplomacije. Preostalo pripišimo ZDA, ki so pri »lobiranju« očitno veliko bolj uspešne kot Ruska federacija z belorusko kandidaturo – in ki bodo iz tega naslova zagotovo nekaj terjale. Vsekakor srečno, Slovenija!