Naj živi ideologija, četudi vse propade.

»Mein Gott, hilf mir, diese tödliche Liebe zu überleben« je naslov (tudi v ruščini) risbe Dmitrija Vrubla ob asistenci njegove žene Viktorije Timofejeve. Je uvod v Spomenico Katedrale svobode in pomeni: »Moj Bog, pomagaj mi, da bom preživel to smrtno ljubezen«, kar je uvod in povod za moje marginalije k spomenici (objavljeni 9. novembra v Sobotni prilogi), ki je predstavljena z zagonetnim naslovom Danes bo že jutri včeraj, kar je ob množici eminentnih intelektualcev, ki so sestavili besedilo, samoumevno.

Gre torej za ljubezen, smrtno nevarno, ki se da premagati, a le z božjo pomočjo. Ljubezen ponazarjata s strastnim poljubom in z od užitka zaprtimi očmi dva diktatorja: Rus Brežnjev in Nemec Honecker. Slika z berlinskega zidu je sicer ogabna, a lahko si pomagam z rekom: Ne dolži zrcala, če imaš grd obraz! Naj prenesem to matrico na naše razmere in naj bo Brežnjev Juncker, Honecker pa nekdo od naših (pre)številnih premierov. In že smo pri prvi diagnozi: država je v tem smrtnem poljubu obtičala. Ne more in ne zna se izviti iz birokratskih, tehnokratskih in kibernetskih zahtev, ki jo utrujajo, uspavajo ali deprimirajo. Obtičala je sicer tudi Avstrija, vendar na dvakrat višjem BDP od našega, medtem ko so Čehi neustavljivi in bodo v nekaj letih pred nami.
Druga diagnoza: o naši zanič birokraciji govorimo vsi. Pa!? Danski zgled: kraljica izda v letu 2008 edikt, da se mora v roku enega leta število uradnikov znižati na polovico. O tem nam pripoveduje župan manjšega danskega mesta v dvorani MOL – da se je namreč znižanje res zgodilo. In naša reakcija? Seveda se je tudi pri nas zgodilo, toda zvišanje!

Tretja diagnoza: povsod veljajo fizikalni zakoni, na primer, da se z enim litrom ne da napolniti steklenice, ki drži dva litra, a naši organi bi hoteli biti šampioni tudi na tem področju, na primer v zdravstvu in sociali. Če ni zdravnikov, če ni sester, je nemogoče sestavljati operativne ekipe, reševati urgentne primere in skrajševati čakalne vrste.



Ob tem trčimo na naslednjo diagnozo: ideologijo, ki je doslej utrnila življenja vsaj sto milijonov ljudi in začenja svoj pohod oziroma ga nadaljuje tudi pri nas. Vivat ideologia, pereat mundus! (Naj živi ideologija, četudi vse propade.) V zdravstvu to pomeni, da bodo zdravstveni birokrati še naprej odločali o nas, pacientih, se ideološko administrativno igrali z našim denarjem, torej našim zdravjem in našim premoženjem. Komunistična ideologija, ki prežema vso našo družbeno matriko, se je tako globoko zalezla v vse naše pore (politiko, gospodarstvo, administracijo, šolstvo, medije), da smo postali neobčutljivi.
Kratek zgled. Sredi glavnega mesta se šopirijo štirje nesprejemljivi spomeniki: revoluciji z napisom pod njo, ki je hvalnica komunizmu in SFRJ (in je protiustaven); Kardelju, grobarju našega gospodarstva z neumnimi eksperimenti; Kidriču, fanatičnemu komunistu, in ne nazadnje Spravi: vsaj stranišče in barček naj postavijo zraven, da se spravimo s svojimi zemeljskimi potrebami.

Najbolj mogočnega, pet metrov visokega Tita imajo v Velenju, ki jih gotovo napolni z energijo, ko gredo mimo. Kako globoko je komunistični virus v Slovencih, naj pokaže tale statistika: še vedno so v tej državi štiri mesta s Titovim obeležjem, dve mesti, ki častita Kardelja, in kar 23 mest, ki ne morejo brez Kidriča. Poleg mest – eksotov, ki obožujejo Marxa, Moše Pijadeja, revolucije in agrokombinate. Forma mentis volivcev je torej svetlobno leto od katedrale, ki jo seveda podpiram z željo, da bi bila vsaj snežna kepa, ki bo sprožila plaz!