Minister Pikalo, kako do službe v javnem šolstvu?

Sem profesorica francoskega jezika. Študij na Univerzi v Ljubljani sem zaključila z magisterijem in se v okviru magisterija izpopolnjevala na Sorbonne Nouvelle v Parizu. To javno pismo naslavljam na ministra za izobraževanje gospoda Jerneja Pikala.

Na vas se obračam, ker predvidevam, da bi morali biti vi pristojni za kredibilen nasvet oziroma obrazložitev, kaj je narobe z našim univerzitetnim in javnim vzgojno-izobraževalnim sistemom, da je nekdo, ki je strokovno usposobljen za pedagoško delo (imam pedagoško-andragoško izobrazbo, strokovni izpit iz vzgoje in izobraževanja), ki ima več kot dvajsetletne izkušnje iz pedagoškega dela na praktično vseh nivojih in področjih izobraževanja (javne gimnazije, javne in zasebne fakultete, fakultete, javna uprava – seznam ni dokončen), ki je na delovnem mestu v javnem sektorju vseskozi dobival najvišje ocene za delovno uspešnost, ki ima priporočila zelo kredibilnih osebnosti (ravnatelji gimnazij, uslužbenci ministrstev, veleposlanik ipd.) – obsojen na prekarno delo kot samostojni podjetnik in se z manj kot minimalno plačo prebija iz meseca v mesec.

Želela bi izpostaviti, da sem goreča zagovornica kvalitetnega javnega izobraževanja in da si že vse obdobje svoje kariere prizadevam, da bi ga soustvarjala. Razpisi za profesorje francoskega jezika v javnem šolstvu so izjemno redki, na vsakih nekaj let.

Nazadnje še nastop v razredu

Nedavno sem se prijavila na javno objavljen razpis za nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu na eni od slovenskih gimnazij. Dovolite mi, da vam na kratko opišem potek izbire kandidata/ke, ki je (na žalost) eden od pravičnejših. V večini primerov gre za t. i. »notranje« razpise s preferenčnimi kandidati, torej, rečeno po ljudsko, »vse je že vnaprej zmenjeno«. Kandidati/ke, ki smo ustrezali razpisnim pogojem, smo se udeležile razgovora, nato pa smo – kljub vsem formalnim dokazilom o izpolnjevanju pogojev – morale opraviti še nastop v razredu – v smislu, »naj se najboljša izkaže«. Takšen nastop v razredu je težko primerljiv z nastopom npr. pripravnika, ki zaključi svoj staž v razredu, ki ga do obisti pozna. Tu gre za situacijo, ko je potrebno v 45 minutah pokazati, da si najboljša izbira, čeprav razreda (dinamike, osebnosti, predznanja, posebnosti učencev) ne poznaš.



Že na tem mestu bi se lahko legitimno vprašala, kaj je narobe z javnim šolstvom, da ne zaupa več kredibilnosti lastnih potrdil, kot so magisterij, formalna pedagoško-andragoška izobrazba, strokovni izpit, naziv mentorica, članstvo v komisiji za maturo, članstvo v komisiji za uskladitev francoske mature s SEJRO ... Kljub temu sem ta izziv sprejela brez pomislekov. Na dan nastopa v razredu sem pripravila dobro pripravljeno učno uro pred strokovno komisijo, ki so jo sestavljali dve profesorici in ravnatelj. Ravnatelj je moj nastop ocenil kot šolski primer učne ure in mi čestital, ker odlično obvladam razred, razred, ki sem ga videla prvič – dijaki so mi po zaključku ploskali. Čez dva dni sem v nabiralnik prejela pismo neizbranim kandidatom. Ker je bil odgovor v neskladju s tem, kar se je zgodilo dva dni prej, sem ravnatelja povprašala, v katerih točkah nisem ustrezala razpisnim pogojem. Njegov odgovor je bil sledeč: moj razgovor in nastop sta bila povsem prepričljiva, odločitev o kandidatu pa je bila skupna.

Zato vas, gospod Jernej Pikalo, minister za izobraževanje, znanost in šport, kot glavnega moža tako pomembnega ministrstva v državi prosim, da mi razložite, kakšna je natančno vloga ravnateljev pri kadrovanju. Sama sem bila (očitno zmotno in naivno) vseskozi prepričana, da so ravnatelji tisti, ki imajo odločilno vlogo pri izbiri kadrov. Kakšna je prihodnost javne šole, če kader, kot sem sama, ostaja prepuščen subjektivnim presojam nekaterih profesorjev, simpatičnosti ali dejavniku t. i. »vez in poznanstev«? Profesorsko delo doživljam kot poslanstvo in se živo zares počutim le v razredu, imam vse formalne pogoje za delo, najvišje ocene javnih institucij samih, predvsem pa odzivov in uspeha svojih nekdanjih učenk in učencev.

Koliko takšnih poznate?

Koliko pedagoškega kadra v javnem šolstvu poznate, ki bi si iskreno in brez cinizma upal zatrditi, da mu je »sanjska služba« prav profesorsko delo v javni šoli? Koliko med njimi, ki jim nikoli ni bila odveč nobena neplačana ura priprave na šolsko uro, izmenjavo ali ekskurzijo ali samo pogovor z učencem v stiski? Koliko poznate profesorjev, ki menijo, da so zelo dobro plačani za svoje delo, da ne bi nikoli delali nič drugega in da se v razredu počutijo kot riba v vodi? Koliko jih poznate, ki znajo spontano stkati zaupno vez s svojimi učenci, jih spoštujejo, jih imajo za sebi enakopravne in se vsak dan znova veselijo njihove kritičnosti in vedoželjnosti? Koliko poznate profesorjev, ki zares verjamejo in tudi s svojo osebnostjo vlagajo v kvaliteto javnega šolstva? Koliko poznate takih, ki so pripravljeni na iskren in odprt dialog s starši in so jim vedno na voljo za pogovor in strokovne obrazložitve ter se ne čutijo ogrožene, ko slišijo kritiko na svoj račun, vendar to sprejmejo kot izziv? Koliko poznate takih, ki verjamejo, da sta obstoj in prihodnost države mogoča in možna samo z najvišjim možnim strokovnim in osebnim angažmajem javnih pedagoških delavcev? Jaz sem ena izmed njih in že več kot desetletje ostajam pred vrati javnega šolstva.



Zdaj sem »v koži« s. p. prisiljena pristajati na ceno pedagoške ure tudi 10 evrov na uro (to je manj, kot si zaračunava za svojo uro snažilka), brez plačanih priprav, potnih stroškov, nimam pravice do bolniškega nadomestila, kar pomeni, da delam tudi, ko sem bolna, da le lahko stojim na nogah. Pri primerljivem angažmaju v javnem šolstvu zdaj v najboljšem mesecu zaslužim bruto 800 evrov, okoli 350 evrov plačam za prispevke za socialno varnost. Pri tem, da nisem še nikoli bila na bolniškem staležu, ko sta zbolela moja otroka ...

Hvala za odgovore in obrazložitve tudi v imenu vseh tistih, ki so v podobnem položaju!