Mati ali mačeha (plesnim oddelkom javnih glasbenih šol)?

Na plesnih oddelkih glasbenih šol po Sloveniji smo se učitelji baleta in sodobnega plesa po več tednih čakanja, da naši ravnatelji po uradni poti najdejo sogovornika na ministrstvu za šolstvo, globoko razočarani nad neodzivnostjo pristojnih odločili, da svojo problematiko izpostavimo javno. Ob številnih spremembah ukrepov in omejitev, ki zadevajo izobraževalni sistem in so v zadnjem času slovensko mladino končno vrnile v šole – in na vse oblike športnih in rekreativnih vadb –, namreč naša dejavnost ostaja zaprta za stene domov in omejena na pouk na daljavo.

Z 12. februarjem letos je začel veljati vladni odlok o začasnih omejitvah pri izvajanju športne vadbe in rekreacije. Ta dovoljuje kakršno koli športno ali rekreativno vadbo v zaprtih prostorih ob zagotavljanju 1,5 metra oziroma dva metra medsebojne razdalje, omejitvi števila udeležencev na največ deset (brez vaditelja) in ob uporabi zaščitnih mask (ter upoštevanju drugih higienskih navodil).

Od dne, ko je odlok začel veljati, so se v številčno prilagojenih skupinah na treninge vrnile verjetno vse športne panoge, tako na tekmovalni kot rekreativni ravni – in seveda številne plesne šole in društva.

Tako smo vse od sredine februarja priča paradoksalni realnosti – deklica, ki rekreativno trenira gimnastiko v športnem društvu dvakrat na teden, ima že več tednov redne treninge; njena sestra, ki se na konservatoriju za glasbo in balet vsakodnevno po več ur šola že štiri leta in je tik pred sprejemnimi preizkusi nadarjenosti za sprejem na program umetniške gimnazije, pa ima pouk vsak dan – prek zooma. Doma, v svoji sobi. Med posteljo, pisalno mizo in omaro. Brez baletne talne podlage za varno izvajanje programa in brez potrebnega prostora za izvajanje večine baletnih elementov. Kjer pa kljub karanteni že več kot tri mesece vsak dan trenira pod vodstvom prizadevnega baletnega učitelja, ki prek zooma skupaj s sodelavko pianistko v živo vodi skupino osemnajstih plesalk in plesalcev in si prizadeva ohranjati njihovo osnovno telesno pripravljenost ter prilagaja snov in način dela za razmere, ki jim manjka osnovni element – prostor.

Tu je seveda še njena sestrična iz drugega kraja, kjer zasebno baletno društvo tudi že deluje s polno paro (zdaj že dobre tri tedne celo legalno) in sestrični omogoča, da bo v petek, 12. marca, prišla na sprejemni preizkus na srednjo baletno šolo (umetniško gimnazijo) precej dobro pripravljena, saj že več tednov spet vsak dan vadi v baletni dvorani in je v formi.

Naša kandidatka s konservatorija ima pač to smolo, da je bila že pred leti opažena kot perspektivna plesalka in sprejeta na eno od dveh državnih baletnih šol z razširjenim programom (obsegom pouka), ki otroke od prvega razreda osnovne šole vzgaja po skrbno oblikovanem in preciznem učnem načrtu, ki predpisuje pot in razvoj otroka od prvega razreda baleta vse do mature v četrtem letniku umetniške gimnazije (smer balet), ko je ta zrel za prestop na profesionalni oder. Ima smolo, ker je svojo izobrazbo in pripravo na poklicno prihodnost v plesu zaupala državni instituciji, ki sicer sledi neverjetno strogim strokovnim, pedagoškim in sistemskim normativom, ji nudi najboljše delovne pogoje in izkušnje skozi vsa leta izobraževanja … je pa pod pristojnostjo ministrstva za šolstvo in zato trenutno ob vrnitvi vseh drugih rekreativnih, športnih in plesnih dejavnosti nazaj v delovanje – še vedno vadi doma.

Poskusimo si situacijo zamisliti na drugem področju. Mar ne bi bilo čudno, če bi nogometni prvoligaši trenirali na daljavo, medtem ko bi treninge in tekme dovolili v rekreativni in mladinski nogometni ligi? Če je dovoljena kakršna koli vadba zunaj pristojnosti državnih inštitucij, res težko razumemo, zakaj takšna dejavnost ne sme potekati v javnih šolah, ki so ves čas pod neposrednim nadzorom in nenehnim preverjanjem državnih organov?

Ob 200-letni tradiciji glasbenega šolstva pri nas in skoraj stoletni tradiciji baletnega izobraževanja smo plesni pedagogi državnih ustanov osupli nad mačehovskim odnosom države do izobraževanja in institucije, ki jo je gradilo generacije požrtvovalnih pedagogov, umetnikov in državnih uradnikov. Kvalitetno javno šolstvo je ena največjih dobrin naše družbe. Kako je možno, da se nazaj v svoje dejavnosti vračajo vsi, razen plesalcev, ki se šolajo pod sicer tako strogim očesom države?

Je torej vzgoja razgledanih, ustvarjalnih in kompetentnih mladih ljudi za državo vredna nekaj samo na papirju? Ali v praksi res tako zelo ogroža epidemiološko stanje? So naše dvorane, naši učenci, naši učitelji vsi bolj nevarni (ali bolj ogroženi?) od stotin vrstnikov v zasebnih plesnih dvoranah, telovadnicah in športnih centrih? Da o nakupovalnih središčih ne govorimo …