V mali sem sobi ujet, sem znucal že ves parket

V mali sem sobi ujet, sem znucal že ves parket, je večja dvorana še kje kot moja, kjer sem doma? Verzi, ki so jih v videospotu o težavah pri izobraževanju na daljavo že pred časom uglasbili in zapeli dijaki umetniških gimnazij po državi, so vzbudili navdušenje nad ustvarjalnostjo, ki z mladimi vred tiči – doma.



Kdor se loti brskanja že samo po kanalu youtube, lahko ure preživi ob spremljanju videov, ki so jih šolarji in dijaki pripravili ob novolet­nih praznikih, kulturnem dnevu in navsezadnje za naslednike, ki se vpisujejo na njihovo šolo. Na OŠ Danile Kumar so se pred prazniki, denimo, zbrali na konferenčnem klicu in posneli dokumentarni filmček Narazen skupaj, za vpis na Gimnazijo Poljane navdušuje film, v katerem se znani in uspešni Slovenci predstavijo kot nekdanje poljanke in poljanci, različni promocijski posnetki so nastali tako rekoč na vsaki šoli, celo na osnovnih so prvošolčki pripravljali zabavne videe za vrtčevske otroke, ki bi jih sicer obiskali v živo.
 

Opozorilo na stisko

Pravi medijski zvezdniki so pred nedavnim postali dijaki umetniških gimnazij z videom Od umet­nikov za umetnike, čeprav njihova vsebina ni bila toliko zabavna kot resen poziv in je izvirala iz stiske, ker ne morejo ustrezno vaditi, je poudarila Helena Meško, ravnateljica Konservatorija za glasbo in balet Maribor. Kot je dejala, prevzema krivdo za to, da je video mladih umetnikov prišel v javnost, vse drugo je bilo izključno njihovo delo.



Povabili so me na zoom in povedali, da bi radi opozorili na razmere, v katerih se poskušajo učiti. Predlagali so, da bi napisali pismo, a sem jim to odsvetovala, kajti teh dobivajo na ministrstvu, NIJZ in drugih ustanovah toliko, da jih nihče več ne bere.« Svetovala jim je le, naj naredijo nekaj, s čimer bodo opozorili nase; zamisel o videu so že imeli izoblikovano in ni dolgo trajalo, da je zakrožil po medijih in dosegel veliko odmevnost.

Dijaki iz vse Slovenije so se samoiniciativno povezali, vse sami posneli in zmontirali, je naštevala sogovornica, še posebno ponosna seveda na tiste z mariborskega konservatorija. »Ti dijaki so malo drugačni, zelo so senzibilni, hkrati pa zelo vsestranski in imajo neverjeten ustvarjalni naboj,« je dejala. Decembra so, denimo, pripravili skoraj uro trajajočo Jezikovno matinejo, sodelujejo tudi z drugimi posnetki. »Želja pokazati, da nekaj zmorejo, je neznanska, to so mladi, ki si želijo na oder, kar pokajo od ustvarjalnosti,« je doživeto naštevala Helena Meško.
 

Poustvarili slavna likovna dela

Kanec slave so dosegli tudi učenci podružnične šole Vrh nad Laškim – spremenili so se namreč v junake najprepoznavnejših umetniških del. K temu jih je nagovorila njihova učiteljica Klaudija Košenina. Učiteljica razredne stopnje, sicer pa ljubiteljica likovne umetnosti, ki se zadnje čase, kot pravi, še posebno rada poglablja v umetnostno zgodovino, vselej išče načine, kako z zanimivimi nalogami pritegniti učence.



Januarja je dobila občutek, da jim je motivacija morda malo upadla, zato je brskala za zamis­limi in naletela na avtoportret Fride Kahlo, ob njem pa posnetek starejše dame, ki je poustvarila to delo. Idejo je takoj pograbila, že vnaprej prepričana, da bodo učenci, vsega skupaj jih poučuje 12, po dva iz tretjega in petega razreda ter osem iz četrtega, uživali. Sprva jim je hotela prepustiti izbor dela, a se je odločila drugače in jim jih določila.

Navsezadnje učence na OŠ z vsega skupaj 24 šolarji tako dobro pozna, prav tako njihove družine, da si je to lahko privoščila – in kajpak zadela, kaj jim bo najbolj pisano na kožo, komu Dama s hermelinom, komu Kofetarica, komu van Gogh … Učencem so pomagali tudi domači, zato je bila naloga pravzaprav družinski projekt, je povedala Klaudija Košenina, ki v tej mali podružnični šoli poučuje osmo leto.
 

Zahvala mulcem

Slovenski javnosti je prav tako že znana učiteljica Nina Jelen z OŠ Ivana Skvarče v Zagorju ob Savi. Ena od kandidatk za najboljšo učiteljico na svetu je pred dnevi objavila še enega v nizu filmov svojih zabavnih videov. V njem se je oglasila iz učilnice, s stoli še vedno poveznjenimi na mize, z zdaj že starimi risbami na stenah in copati, ki so jih učenci najbrž prerasli, ter se na njim znani način zahvalila svojim mulcem, kakor pravi razredu petošolcev, ki jih poučuje. Podobne videe pripravlja ob raznih priložnostih, denimo ob kulturnem dnevu ali pred prazniki, tako jim predstavlja naloge … »V teh časih imajo učitelji zelo pomembno nalogo, in to je, da opogumljajo učence in jih motivirajo,« je poudarila.



Da so njeni videi kljub vsej res­nosti še vedno zabavni, ji pomaga to, da »ima veliko mulca v sebi«, da zelo rada raziskuje in se otrokom približa s tem, da počne, kar jih zanima, celo igra videoigre, kakršna je bila Among Us, ki je bila pred časom priljubljena v razredu. »Moram biti na tekočem, da jih lahko razumem.« V času šolanja na daljavo je tudi ona čutila oporo v »svoji ekipi«, katere člani ji že ob sedmih zjutraj pošiljajo sporočila, da komaj čakajo, da se spet vidijo, pa čeprav samo prek ekrana. Zdaj so se končno spet zbrali v tisti učilnici, je pa gotovo, da bo učiteljica Nina Jelen še naprej snemala svoje zabavne videe, za katere pravijo, da jih spremljajo tudi številni drugi petošolci v državi.


 

Izmenjava na daljavo

Na Osnovni šoli Benedikt so v času, ko so bila že potovanja med občinami, kaj šele državami, prepovedana, izpeljali celo del Eras­musove mednarodne izmenjave. Tudi za tem stoji učiteljica z zelo živahnim glasom, Darja Stražiš­nik. V tri leta trajajočem projektu Hils, ki postavlja v ospredje promocijo zdravega načina življenja in dobrega počutja, sodelujejo šole iz osmih držav; z OŠ Benedikt sedem deklet iz osmega in devetega razreda, poleg njih še mladi še iz Nizozemske, Velike Britanije, Francije, Španije, Portugalske, Finske in Italije. Projekt se je zelo dobro začel, decembra 2019 prav v Benediktu, nadaljeval februarja lani v Španiji, potem pa je navdušenje učencev, ki so ravno spletli vezi, pokvaril koronavirus, za zmanjšanje ekipe pa je poskrbel tudi brexit, zaradi katerega so ga zapustili udeleženci iz Združenega kraljestva.



Udeleženci še vedno komaj čakajo, da se njihove izmenjave pri družinah nadaljujejo, kljub temu pa so nekaj pozornosti namenili zdaj osrednji temi vseh naših živ­ljenj. Na začetku tega meseca so pripravili tridnevno spletno srečanje v živo pod naslovom Fighting corona online, v katerem so ravno tako obdelali vse teme, a v luči vsenavzoče korone. Ko Darja Stražišnik (pri projektu sodeluje še učiteljica Petra Cafnik Novak) opisuje dogajanje v treh dneh, se zdi, kakor da bi se res srečali v živo.

Skupaj niso obdelovali le osrednjih tem, ampak tudi pekli piškote s svetovno prvakinjo v pripravi zdravih dob­rot Johanno Le Pappe, telovadili in snemali filmčke, predstavljali izdelke, sodelovali v kvizu, otroci so se še popoldne srečevali po družbenih omrežjih. Učiteljica, ponosna na vse mednarodne projekte, zaradi katerih so na šoli »kar malo važni«, upa, da bodo projekt podaljšali, da bodo vendarle lahko izpeljali vse tiste izmenjave, ki jih še čakajo.
 

Do zadnjega dijaka

Medtem ko šolarke in njihovi mentorici iz Benedikta sanjajo o izmen­javah v tujini, si je Niko Korenjak, vzgojitelj in svetovalni delavec v Dijaškem domu Celje, omislil osemdnevno raziskovanje Slovenije – do zadnjega kotička, pravzaprav do zadnjega dijaka. V domu, v katerem prebiva okoli 150 srednješolcev, imajo vsako leto prednovoletno zabavo. Konec preteklega leta je vse kazalo, da bo priljubljena tradicija umanjkala, a vzgojitelji se niso dali. Vsaj na daljavo se bodo družili in tudi priložnostno obdarili, so sklenili. Drobna pozornost s piškotom, vrečico čaja in vabilom na čajanko, zapakirana v škatlico, bi seveda lahko šla na pošto, a še lepše bi bilo, če bi jim jo dostavil Božiček.

Niko Korenjak se je ideje oprijel, naredil načrt in ga kanil izpeljati v kakih treh dneh, kot je sprva računal. Mesec pozneje se je še vedno smejal, ko je opisoval razkorak med pričakovanji in dejanskim dogajanjem. Po Sloveniji je naposled potoval osem dni, napravil 3500 kilometrov (kar nekaj več tudi zaradi zablodele navigacije, ki v vsak kotiček države vendarle ne seže), spoznal, v kako odročnih krajih živijo nekateri dijaki, in jih predvsem tako presenetil, da niso mogli verjeti, da je ta Božiček res njihov vzgojitelj.

»Povsod so me izjemno lepo sprejeli, jaz pa sem na novo spoznal Slovenijo.« Bilo je lepo in nepozabno, se strinja, tudi zaradi pripetljajev, ko je moral kmet s traktorjem vleči Božička iz kupa snega, kamor je zapeljal, ali ko je policistom na meji s Hrvaško, kamor je po nesreči zašel, pojas­njeval svoje zanimivo službeno potovanje …