La peste … Kot kuga … V mestu – svetu

Koper … ob šestih trideset minut – nedelja – potres v Zagrebu. Ob sedmih še novice, zadnje, o koronavirusu.

Odprem svoj računalnik, poiščem v googlu Camusovo La peste. Poslušam, kot da »berem« prvič v petdesetih letih. Prazni parki (promenades et boulevardes vides), prazni bulvarji, mesta. Nabrekle ustnice in bolečina v trebuhu, nabrekli udi … kuga. Camus spregovori, »dokumentarno«, o neki situaciji popolnega prekletstva (condamnation totale). Primerjam – ne primerjam – s stanjem, ki ga določa čas, pri nas v Sloveniji, v Italiji, po svetu. Ničesar in vendar vse je primerljivo.

Obsedno stanje, ki vodi v popolno osamitev, v zavračanje in preobrnitev vseh odnosov. Sam-s-seboj, v tem trenutku? Za
vekomaj?? Sam in vendarle z Drugimi v Drugem, kot solitaire – osamljen in vendar vedno solidaire, se pravi solidaren z mnogimi, z vsemi, ki mislijo in čutijo ta »škurni čas« kot točko – mejo pomiritve. Kot vdan v usodo sprejemam ta trenutek kot trenutek lastne od-rešitve, ne v dokončnem smislu, filozofsko, metafizično, s skrajnim in nevarnim (ne)mišljenim spoznanjem. Temveč kot kratkotrajno pomiritvijo s seboj, v glavi, v rokah in temenu.

Osebna odločitev za osamo je neprimerno večja od formalne, z »ukazi« določene prepovedi za združevanje, za druženje na cesti, v parkih, bulvarjih. Orbi et urbi: mestu in svetu je sporočilo živim in ranljivim, ki govori o zdaj tesnobni, a odrešilni zvezi panplanetarnega sožitja, ki ga lahko živimo srečno ali ne-srečno, kot novo in prenovljeno Bivanje: iz-bitje v svojo notranjo duhovnost. V vsakdanje nihanje med sladkostjo prav vsakega trenutka, trenutnega po-doživetja in grenko »spravo« dobrega in zla. In torej med nečloveškimi in pa človeškimi Dogodki.



Tako se pne, iz naše dane in zapovedane osame nekakšna hipna, zadovoljiva sreča, ki si jo zdaj dovolijo tako izbranci kot tudi tisti, ki jim je dano pre-živetje ob nočni polni luni. Mišljenje in (ne)miselni užitki posameznih trenutkov-v-osami presegajo vsakdanjo Banalität: banalnost vedno ponovljive in izpraznjene identitete. Tako se svet, z njim mesto, parki, bivališča in bulvarji, ponovno zavrti naprej, iz teme v svetli dan, v svetlobo, ki prihaja s poletjem.

Ne vedel bi, a vendar vem, da z vsakim dnem spet sonce vstane na obzorju ter prinese novo Upanje in Darovanje. Darovi vsakodnevni, končni, a ne končani rastejo povsod, le moramo jih v sebi obuditi, ne(s)končno blizu nas zdaj rastejo, ne(s)končno živi in vsakdanji se nam dozdevajo, v tisočih oblikah, lokalnih in univerzalnih doživetij.

A vrnem se h Camusu: vsi bolni (vsi malades aux lits) bodo ozdraveli, počasi – sladko (bien … très bien), v popoldnevu dneva (après-d’ un jour) bodo postali (t)isti, ki čakajo poletje. Popolna zarečenost, začaranost (condamnation totale) bo izzvenela, postala bo bizarna, kot bo bizaren vsak nemišljeni sarkazem. Nihče ne bo coupable = kriv za kužno stanje. Bolezen bo preteklost (un cadavre d’ un rat – bete morte), truplo mrtve podgane in truplo neke agonije.

In vsi bomo čakali na poletje, ko ti poljubim ustnice in te pospremim z mehko roko dans la Ville: v Mesto/Svet.