Koronapsihoza

Sedemintrideset let sem zdravnica in petindvajset let delam na intenzivnem oddelku. Odpoved pljuč, dihanja, sedaj osrednja tema, ter uporaba respiratorjev je pri kritično bolnih zelo vsakdanja, a vedno zahtevna reč, ne glede na vzrok.

Z leti sem doživela preštevilne človeške tragedije, videla skoraj vse hudo, kar lahko naredi bolezen, kar me je zaznamovalo. A epidemija skrivnostnega koronavirusa me je kljub »utrjenosti« posebej čudno otežila, prestrašila. Verjetno zaradi strahu za najbližje, zase, zaradi vsesplošnega kar apokaliptičnega vzdušja in svetovnega dogajanja ob pandemiji. V dveh tednih po 13. marcu sem počasi ugotovila, da sta moj strah in nelagodje nesorazmerna dogodkom, da sta pretirana. Spet sem zmogla razmišljati, o čem podvomiti, se vprašati: Ali je pri epidemiji covida-19 tak strah res upravičen z vsemi posledicami radikalne spremembe življenja čez noč?

Ob učinkovitih ukrepih je epidemija pri nas ostala daleč od katastrofe. Politika je na poziv infektologov takoj povsem ustavila javno življenje. Baje smo bili v Sloveniji z ločitvijo korona sumljivih bolnikov od ostalih še pred vstopom v zdravstveni sistem v svetu precej edinstven primer (uvedba posebnih vstopnih točk za obolele in sumljive – bravo, družinci). Morda smo tako pridobili pomembno prednost. Hitro so se organizirali koronaoddelki. Globoko občudujem in spoštujem vse kolege in sestre, ki delajo v skafandrih: res je herojsko, čeprav nujno, opravljati tako zahtevno zdravljenje bolnikov v izredno nefiziološki, okorni opravi.

Dvomesečni šok smo preživeli, skupaj z »romantiko« praznih cest za kolesarje, časom zase in družino, sanjarjenjem o preobrazbi sveta v bolj pravičnega (tako nujni, a v boju za obstanek bo sistem verjetno postal le bolj krut, še manj ekološki), v prekrasni sončni pomladi – tako lepe ne pomnim.



Sedaj je vprašanje, kakšno življenje nas čaka v naslednjih mesecih, mogoče letih. Večini ljudi ni bilo lahko preživeti že teh nekaj tednov, čeprav je država dokaj hitro in ne najbolj skopo odprla malho z (izposojenim!) denarjem. Skrbi me za prihodnost. Skrbi zato, ker se bolezen covid-19 začenja kazati v manj strašljivi luči, to dejstvo pa spremljajo ravno nasprotna svarila in ukrepi. Smo ustvarili nekakšno »koronapsihozo« (izraz si izposojam od kolegice iz druge intenzive in druge bolnišnice)?
Kljub izrazitemu umirjanju epidemije se od začetka sproščenja omejitev ustvarjajo neživljenjski protokoli za vsako malenkost, ki se dovoli v javnosti. Moj strah izpred dveh mesecev se je prelevil v depresivno občutje, ker sem doumela, da se bo z mnogimi ukrepi za neomejeno dolgo otežilo javno življenje, sploh pa (najbolj vredno) – druženje in umetnost. Ali je bila epidemija v resnici dovolj huda, da upraviči vse neslutene posledice protikoronskih ukrepov?

Čisto brezbrižno, samoumevno se sprejema dejstvo, da so številni poklici v vprašljivo argumentiranih zapovedih korona varnega obnašanja verjetno obsojeni na smrt. Zlasti umetniški. Nepotrebni bodo igralci, plesalci, glasbeniki, pisatelji, pesniki, cele gospodarske panoge, ki se ukvarjajo z druženjem in radovednostjo ljudi.

Tudi ni važno, da so bolniki z drugimi boleznimi zapostavljeni, ogroženi, v praksi diskriminirani, saj ne bodo prišli do zdravnika (delati »varno po novem« pomeni največ polovično dosedanjo obremenitev). Ni pomemben socialni razvoj šolarjev in mladih brez normalne šole, igrišč, vrstnikov. Tudi ni pomembno, ali bodo na koncu res kaj znali. Ni pomembno množično izgubljanje zaposlitev, po drugi strani pa zatekanje v »nove pravice« za nedelo z zdravniškimi spričevali o ogroženi skupini, kronični bolezni. Nihče ne pove, od česa bomo živeli čez eno leto. Seveda je tako ali tako nepomembno ukinjanje življenjskih dogodkov, recimo porok, ko neogroženim mladim ljudem odrejajo nemogoče pogoje. Nič ni več pomembno in vredno, razen korone in nerealnih varovalnih pravil obnašanja.

Zdravniki so/smo ob epidemiji dobili izjemen vpliv in se nenadoma znašli v zoomu javnosti, ki si želi rešitve. A odgovorni, dobronamerni, zaskrbljeni zdravniki vedno vidimo le svoje resnične ali potencialne bolnike, o družbi nasploh in njenem ustroju pa se nam skoraj ne sanja. Dejstvo, da je domače gospodarstvo materialna osnova tudi javnega zdravstva, nas kot posameznike pušča pretežno brezbrižne. Vendar s svojimi strokovnimi mnenji, odločitvami sedaj nenadoma določamo pravila življenja in z njimi usodo ter prihodnost celotnemu narodu, starim in mladim generacijam.



A roko na srce – na življenje imamo zdravniki malo izkrivljen pogled, ker je to že od mladih let pogled skozi bolezen, trpljenje in strah, poleg tega smo v praksi pogosto usmerjeni predvsem na cilj preživetja. Mnogi najbrž neobremenjenega življenja sploh ne poznamo, ne razumemo. (Kako te poklic spremeni v rahlega čudaka, je v svoji zadnji kolumni nazorno, a najbrž nehote opisal ugledni kolega.)

Upam, da se vpletene stroke zavedajo velike odgovornosti na svojih ramenih, ki še zdaleč ni le medicinska, ampak tudi družbena v najširšem pomenu. Brez družbene nadstavbe, ki je sedaj izjemno ogrožena, smo ljudje samo prazna (zdrava?) telesa, v najboljšem primeru raja. Nesorazmerni ukrepi pri epidemiji, ki zaradi golega fizičnega obstoja odvzamejo človeku skoraj vse, kar ustvarjajo človeški duh in medčloveški odnosi, je nasilje z dobrim namenom. Seveda je prišel čas za osebno varovalno obnašanje in nujno samoizolacijo ob znakih prehlada. A otroci v vrtcu brez igrač (kako bi jih sicer ne izmenjavali)? Šolarji na pol v šoli (reveži tudi učitelji), vzgajani v pretirano prestrašene ljudi? V gledališčih (pol)prazne dvorane, igralci z maskami ali za pleksi steno? Nič več glasbe v živo? Kako bo po novih pravilih lahko uspešno deloval javni promet, gospodarstvo? Dobro se bo godilo najbrž le koronabirokraciji.

Ljudem je treba pustiti vsaj malo lastne izbire, odgovornosti in svobode! Epidemija je pokazala, da bo v prihodnosti nedvomno nujno strogo čuvati posamezne skupine ljudi, izvajati selektivno omejevanje. Spomladanskega scenarija ukrepanja ob morebitnem novem valu virusa najbrž ne bi bilo modro ponoviti. Tudi zaradi medgeneracijske solidarnosti (tokrat v obratni smeri) in zaradi prihodnosti, ki bo z izumrtjem navdihujočih predstav, koncertov, knjig, razprav, estetike, kulinarike, druženja, približno normalnih obredov človeškega (in ne robotskega) življenja, sicer prazna in mrtva.