Kolesarska pot med Bledom in Bohinjem

V torek, 22. avgusta, sem se namenil pogledat dolino Soče in Trento, na pot pa sem se podal s kolesom. Šel sem skozi Ljubljano, Bled, Bohinjsko Bistrico in Sorico v Baško grapo in naprej proti Soči.

Z Bleda pelje kolesarska pot kakšen kilometer ob regionalni cesti Bled–Bohinj, nato pa mora kolesar desno skozi Bohinjsko Belo precej strmo v klanec. Žal nisem tako močan, da bi tak klanec lahko prevozil, no, pa saj je tudi peš lepo in zanimivo. Po približno treh kilometrih (skozi Obrne) sem bil spet na glavni cesti. Tu me je pričakalo pravo gradbišče. No, sem si rekel, tole pa bo verjetno nova kolesarska pot. Res je bila. V dolžini nekaj kilometrov so kopali, premetavali, nasipali in prevažali cele kupe gradbenega materiala. Vse za dobro voljo kolesarjev? No, ne ravno za kolesarje, prej za voznike jeklenih konjičkov.

Prvič, kolesarskih poti v Sloveniji ne delamo zato, da bi kolesarji lažje potovali, ampak zato, da bi avtomobili lahko hitreje vozili. Bolj ko imamo hitre avtomobile, bolj se nam mudi. Kolesarje zato pospravimo na neke zavite, skrite, slabo označene poti, polne klancev in ovinkov, listja in kamenja. Ni pomembno, ali so take poti naporne in čas jemajoče. Če to moti kolesarje, pa naj gredo z avtomobilom!

Drugič, tale kolesarska pot ima vsaj en prehod preko regionalne ceste. Kolesar mora tako najmanj trikrat čez glavno cesto in se pri tem vsakič ustaviti. To za kolesarja popotnika ali rekreacijskega kolesarja vsekakor ni prijetno. Kaj bi porekli šoferji, če bi se morali trikrat ustaviti, stopiti iz avtomobila in ga riniti čez kolesarski prehod?

Tretjič, kolesarska pot se mi zdi nizko pri Savi Bohinjki in jo bo ta ob prvi priliki verjetno spet poplavila (kot je progo v gradnji ob nedavni ujmi na začetku avgusta), če že ne odnesla. Naše reke (in potoki) so vsi hudourniki in odnesejo še kaj večjega, ne le neko kolesarsko pot. Gradbeniki sicer zasipavajo strugo Save Bohinjke, ampak reka bo ob prvi priliki to spet »popravila z levo roko«.

To, da je zdaj gradbišče kolesarske poti Bohinj–Bled grda rana v naravi, se mi ne zdi tako tragično. V nekaj letih se bodo brežine zarasle, drevje in trava bosta naredila kolesarsko pot lepo vklopljeno v naravo. Upam, da bo tudi lepo vzdrževana, kajti pri vzdrževanju smo bolj slabi. Še s kolesarskih stez v Ljubljani pozimi ne moremo (nočemo?) počistiti snega …

Jaz bi sicer raje videl, da bi potegnili kolesarski pas ob glavni cesti Bled–Bohinj v obe smeri in omejili hitrost vožnje avtomobilov na primernih 70 kilometrov na uro. Cesta je lepo speljana, brez hudih klancev in kolesarjenje bi bilo prijetno in lahko. Verjetno bi bilo tudi ceneje kot 22 milijonov evrov, kolikor bo stala tale pot, ki jo zdaj gradijo.

Kakor vidim trend po Sloveniji, poskušamo kolesarje čim bolj odriniti iz prometa na neke stranske poti. Tako so naredili kolesarsko pot Mojstrana–Jesenice po gozdnih poteh s 17-odstotnimi klanci in prepovedali kolesarjenje ob glavni cesti. Sedaj pa si predstavljajte, da želi nekdo trajnostno delovati in se vsak dan voziti s kolesom iz Mojstrane do Jesenic v službo. V dežju, snegu in poledici? Ne bo šlo … po nekaj dnevih bo odnehal in se kot normalen Slovenec vozil v službo z avtomobilom.

Tudi iz Bohinjske Bistrice do Bleda bi se bilo mogoče voziti v službo s kolesom, razdalja je 21 kilometrov. Ampak samo če bi kolesar lahko vozil ob glavni cesti, ki je primerno ravna. Po novi kolesarski poti, ki jo gradijo, ne bo šlo. Bo preveč naporna. Z električnim kolesom? Morda. Samo električno kolo ni kolo, to je motorno vozilo, le da nima bencinskega motorja.

Ni vsak Roglič ali Pogačar …