Ko smo smrt pregnali iz domov, smo si naredili medvedjo uslugo

Rojstvo in smrt sta neizogibna elementa našega življenja. Prav tako žalovanje. Izgube so naša stalnica. Žalovanje pa je čustven odzivna izgubo nečesa ali nekoga, kar nam je bilo drago. Slej kot prej se vsi srečamo s tem težkim čustvom.

Današnja družba je naravnana tako, da nas uči, da nam mora biti ves čas prijetno. Navadili smo se, da težka čustva enostavno čim prej pometemo pod preprogo, jih tako ali drugače prekrijemo, preglasimo z novimi vtisi. Ker se nismo vajeni soočati z izgubami že od malega, se toliko težje spoprimemo z velikimi izgubami v odrasli dobi.

Smrt ljubljene osebe je nedvomno ena od največjih in najbolj bolečih izgub. Ko je bila moja babica majhna, so svojci potrebovali predvsem pogovor o ljubljenem preminulem. Le skozi tak pogovor se lahko začne proces žalovanja. Skozi njega se spomini in naš odnos do preminule osebe na novo konstruira. Običajno se poglobi, se spremeni in dobi neko novo kvaliteto.
 

Biti doma, med ljubljenimi

Raziskave kažejo, da si 70 odstotkov ljudi želi umreti doma. Realnost pa je, da jih 70 odstotkov umre v bolnišnici …

Nekdaj so pokojnega položili na pare v domači hiši. Tam je ležal nekaj časa, da so se lahko poslovili od njega. Družina je bedela ob njemu in molila. Kako drugačna je slika odhajanja in umiranja danes. Na postelji, med kabli, visoko tehnološko opremo, obdani z angeli v modrem in bogovi v belem nemočni odhajamo – med tujci, v tuje onostranstvo …

S tem, ko smo smrt pregnali iz naših hiš, smo si naredili medvedjo uslugo. Smrt je neprijetna tema. V nas zbudi strah pred lastno minljivostjo, spravi nas v zadrego, ker želimo potolažiti trpljenje žalujočega, a tega ne zmoremo. Ker ne želimo povzročati še večjega trpljenja,  se izogibamo pogovoru o preminulem. In vendar bi svojci, še posebno tisti, ki so imeli preminulega radi, prav tak pogovor najbolj potrebovali. Tak pogovor namreč odpira vrata in omogoča začetek žalovanja.
 

Kako žalujemo ...

Žalovanje se običajno začne po fazi šoka in zanikanja, ki najprej sledita izgubi. Morda si je težko priznati, da ljubljene osebe ni več. Fazi šoka sledi faza zanikanja, morda jeze, morda celo krivimo koga drugega za smrt ljubljene osebe. Pravimo, da je žalovanje popotovanje skozi pokrajino različnih čustev – od jeze do besa, otopelosti, hvaležnosti in hrepenenja. Vse to se meša v žalujočem.

Žalovanje je izrazito individualiziran proces. Ni enotnega pravila, kako naj bi izgledalo. Morda je edino »pravilo«, da poslušamo sami sebe in delamo tiste stvari, za katere čutimo, da nas nagovarjajo. Za nekoga bo to pomenilo, da bo hodil vsak dan na pokopališče, nekdo drug po poslušal glasbo ali se sprehajal po jesenskem gozdu, tretji spet bo pisal ali pospravljal… Kakorkoli že čutimo, je pomembno, da ostajamo s temi čustvi v stiku – tudi, če so naporna.
 

... in zakaj sploh žalovati?

Žalovanje je neprijetno. In ljudje se radi neprijetnim stvarem ognemo. Toda pozor – če bomo izkušnjo žalovanja pometli pod preprogo (npr. z zabavami, pobegom s prekomernim uživanjem hrane oz. zlorabo medikamentov ali alkohola) tvegamo, da nas bo ta ista bolečina prestregla nekje drugje na naši življenjski poti, vendar takrat ne bomo vedeli odkod izvira. Druga nevarnost je, da se, ko se želimo obvarovati bolečine, zatečemo k temu, da odrežemo negativna čustva, s tem pa odrežemo tudi del pozitivnega čustvovanja. Ne moremo se odpreti za neko pozitivno doživljanje, če nismo odprti tudi za bolečino na drugi strani.

Žalovanje je del naravnega procesa. Je produkt evolucije in ima mehanizem, ki nam omogoča, da se orientiramo v svetu in da naše življenje mirno in varno teče. Podobno kot se ne morem odločiti, da ne bomo več imeli enega od naših notranjih organov, se tudi ne moremo odločiti, da ne bomo imeli enega od naših vitalnih čustev – torej žalosti in žalovanja. Le tako bo naše bitje lahko polno zaživelo.

Ni pomembno, ali bo človek žaloval pet dni ali pet mesecev. Problematično žalovanje nastopi takrat, kadar se posameznik zatakne na neki točki in se ne more premakniti iz nje. Lahko gre za travmatiziranost, kadar nenehno podoživlja slike ali dogodke ob smrti ljubljene osebe (t. im. flashbacki). Takrat je potrebna strokovna pomoč. Sicer pa je proces žalovanja naraven in katarzičen – torej tudi očiščevalen in zdravilen. Ima svojo naravno dinamiko, za katero je pomembno, da ji damo prostor. V primeru zapletov pa  obstajajo preverjene tehnike, ki lahko pomagajo.
 

Dan spomina na mrtve priložnost za družbo

Dan spomina na mrtve ima lahko velik potencial za našo družbeno zavest – in za nas same. Lahko ga vzamemo kot še enega od dela prostih dni, zamahnemo z roko in se odpravimo k sorodnikom na govejo juho in pražen krompir, vmes pa še odložimo ikebano na grobu, otroci pa prižgejo svečke.  Ker se tako spodobi, ker smo tako videli početi naše starše, ker bodo sosedje sicer opravljali.

Lahko pa je drugače. Lahko si vzamemo ta dan v letu resnično čas, da se spomnimo naših dragih, ki so odšli od nas. V hitrem življenjskem tempu nam pogosto zmanjka časa, da bi bili v stiku z našimi koreninami, s tistimi, ki so nas obogatili, pa jih več ni med nami. To je dan, ki je podarjen prav v ta namen. Morda lahko razmislimo o hvaležnosti do ljudi, ki so nas spremljali na določenem koščku poti skozi življenje. Morda pa se lahko na ta dan bolj jasno zavemo tudi naše lastne minljivosti. Ne kot grožnje, ampak v smislu carpe diem. Kot vzpodbude, da izkoristimo dan, zaživimo in zares doživimo čas, ki nam je namenjen.

Svečke in cvetlice so način, s katerim smo od nekdaj želeli vzpostavljati stik s tistimi, ki so nam dragi, pa jih več ni med nami. V sodobni potrošniški mrzlici se ta namen pogosto izgublja. Morda lahko iščemo nove, individualne načine, s katerimi bomo letos vzpostavili stik s spominom na tiste, ki jih ni več med nami. Morda ob občudovanju jesenskega gozda ali ob prebiranju pesmi, ki jih je imela ljubljena oseba rada. Morda s tem, da se pogovarjamo o čudovitih skupnih doživetjih in o življenjskih naukih, ki nam jih je oseba zapustila. Morda z obujanjem spominov na lepe skupne dogodke, na življenjske modrosti, ki so nam ostale za dediščino.

S tem, ko dneva mrtvih ne spreminjamo v folkloro, temveč sprejmemo povabilo in ga skušamo doživeti, se odpiramo za večjo bogastvo naše lastne življenjske stvarnosti.

Tjaša M. Kos, dipl. psihologinja, tjasa@tjasakos.net