Ko lepe ideje ne morejo dozoreti

Na začetku devetdesetih, ko si še nismo pošiljali e-mailov, ampak so pisma romala po pošti, sem pisal enemu izmed novih ministrov (ali morda kandidatu za ministra) o zaprti vojaški bolnišnici v Mostah. Ta je vsa opremljena stala zaklenjena, nihče ni vedel, koliko časa bo še tako stala in čakala. Še ves pod vtisi skandinavske humanosti, racionalnosti in tudi skromnosti sem predlagal, naj jo uporabijo za lažje in ostarele bolnike, ki nimajo nikogar na svetu, da bi poskrbel za njih, ko jih odpustijo s klinike v domačo oskrbo – ki je sploh nimajo. V mislih sem imel bolnike, ki za svoj prehlad ne potrebujejo vrhunskih specialistov pa tudi ne dragih aparatur Kliničnega centra.

Ne vem, ali so imeli tedaj še vsi visoki politiki to lepo navado, da so odgovarjali državljanom na njihova pisma, no, moj se mi je že z obratno pošto prijazno zahvalil, a obenem tudi nekako užaljeno zavrnil misel, češ, mi pa že ne bomo takšni, da bi odpirali hiralnice … Beseda »takšni« je lahko pomenila samo eno, da bomo mi, jasno, veliko boljši. Zato mi je zdaj – pa tudi že kar nekaj časa – neprijetno poslušati iz raznih strokovnih ust, da potrebujemo poleg Kliničnega centra tudi bolj skromno in cenejšo bolnišnico za manj bolne in prav zdaj zaradi virusa še za ostarele, za katere je tudi v domovih za starejše čakalna vrsta pogosto daljša, kot je njihovo življenje. Očitno, tako sklepam, smo kljub dobrim namenom postali prav takšni, kakršni nismo hoteli postati …

Vem. Tako pregrešnih misli ne bo hotel potrditi nihče od odgovornih. Preostane zgolj nesrečna danost, da je v naši socialni državi od osamosvojitve naprej zdravstvo kronično podhranjeno, in to kljub vsem dosedanjim prizadevnim ministrom, ki jih ni bilo ravno malo, in kljub ministrstvu, za katero slišimo, da ima v svojem sestavu celo direktorat za srečno starost … Sprašujem torej direktorja tega direktorata za srečno starost, kako je mogoče, da je vsa ta skoncentrirana medicinsko-administrativna pamet potrebovala trideset let, da se je tudi sama samostojno dokopala do podobno preproste misli, kakršno jim je nekdo prišel že davno, tako rekoč s ceste, zastonj ponujat?

Saj ne more biti res ob vsem tem našem napredku, si mislim. Pa je.

A če je res, potem problem ne more biti naključen. Očitno je to pri nas povsem normalna razvojna pot. Vse lepe obljube se pohabijo, ko trčijo v kruto realnost, v njej potihoma zbledijo, dokler ne utonejo v pozabo. Na njihovo mesto se zrine tako imenovani človeški faktor, kar je lepši izraz za egoizem, za tisto potuhnjeno energijo, ki napaja človeške nagone, da tudi najbolj zagrizeni revolucionarji na koncu postanejo sebični lumpi, nekateri celo velike finančne barabe.

Zanimivo, da jim je poslej prav malo mar usoda navadnih ljudi z njihovimi skromnimi željami in potrebami, kajti novi veliki maherji se s tako nepomembnimi stvarmi pač ne utegnejo ukvarjati. Saj imamo o tem že kar nekaj izkušenj; vemo, da so med zadnjo svetovno vojno osvoboditelji obljubljali pravičnejši svet in življenje brez bank in davkov, pol stoletja pozneje pa so tudi osamosvojitelji pripovedovali, da bomo sami brez drugih Balkancev postali druga Švica, kjer bomo zaradi svoje z neba dane pridnosti in sposobnosti neovirano bogateli.

Ko so uvideli, da bodo tudi ta predvidevanja zvodenela, so sami sebe in svoje spravili v Bruselj, ki sicer ni druga Švica, ji je pa veliko bliže in bolj podoben kot tisto uresničevanje tisočletnih sanj doma. Naj bo EU še tako birokratska in kapitalu poslušna, svojim elitam vendarle zagotavlja varnejšo in prijetnejšo starost, kot jo oni zapuščajo svojim rojakom v domovini.