Kdo se boji inflacije?

Trenutno vlada vsesplošno negodovanje nad inflacijo. Zakaj le? Inflacije bi se morali veseliti. Razlogov je veliko.

Inflacija se v vsakdanjem življenju kaže v zviševanju cen – na tej osnovi se izračuna stopnja inflacije, manjše kupne moči denarja. Torej za svoje plače dobimo manj. To seveda ni dobro, vendar pa povišanju cen, inflaciji, sledi tudi povišanje prejemkov, tako da je to dvoje približno v nekem razumnem razmerju. Zato iz naslova tekočega življenja ne moremo biti v velikih skrbeh. Če imamo premalo denarja, ga moramo več zaslužiti ali ga manj porabiti, kar velja v vsakem primeru. Lahko bi rekli, da torej v vsakdanu ni prijetno, da se cene in prejemki povečujejo, ni pa to tudi velik problem.

Največji problem gospodinjstev, podjetij in države ni tekoče poslovanje, ampak krediti. Krediti niso nič slabega, z njimi z odlogom plačila uresničimo nekaj, kar potrebujemo. To, kar s krediti kupimo, pa neposredno vpliva na gospodarsko rast, na posel, zaposlenost, priliv davkov ... In ta največji problem, zadolženost, rešuje inflacija z veliko hitrostjo: manj vredni denar (kredit) lažje in hitreje odplačamo (pri fiksni obrestni meri). Države, podjetja in občani na tak način veliko lažje odplačajo kredite. To pa je dobro in tudi pošteno: namreč denar ni cilj, ampak sredstvo za doseganje drugih ciljev. Inflacija znižuje vrednost denarja v bankah, kjer ga imajo Slovenci nenormalno veliko, in sili lastnike denarja, da ga trošijo, kar je za vse dobro.

Varčevanje in denar v bankah nista nič dobrega za gospodarstvo, tudi nič dobrega za državo, ki od tega nima nič. Inflacija znižuje dolgove držav, ki se zadolžujejo zato, da zagotavljajo svoje normalno delovanje. Inflacija pospešuje potrošnjo, ki dviga gospodarsko rast in blaginjo ljudi. Inflacija je torej zaželena in dobra, nekje med petimi in desetimi odstotki letno bi bila za vse koristna. Seveda na podlagi večjega povpraševanja, trošenja, sicer bi lahko nastala stagflacija, inflacija ob ničelni rasti, torej bi se cene povečevale brez večjega povpraševanja, česar pa ne bi mogli enostavno preliti v višje dohodke.

Denar v bankah nima nobene vrednosti, vrednost dobi šele takrat, ko z njim nekaj kupimo. Torej denar ni cilj, ampak sredstvo. In inflacija je odličen in naraven mehanizem, da pridemo do cenejšega denarja za večje naložbe, ki jih potrebujemo vsi: občani, podjetja in država. Seveda – pri fiksni ­obrestni meri!

Varovanje nominalne vrednosti neke valute zato nima nobenega smisla, dokler ta valuta poganja gospodarstvo in dviga BDP. Seveda se pojavi vprašanje, kdo bo plačal razliko med nominalno in realno vrednostjo nakupa s kreditom s fiksno obrestno mero. Odgovor je pomirjajoč: plačali ga bodo tiskarski stroji, ki tiskajo denar (emisija), na račun manjše realne vrednosti neke valute, kar je trajen in naraven proces.

Gre za večno zgodbo o tem, ali varovati vrednost denarja ali pa je denar (tiskanje denarja) le sredstvo za varovanje koristi tistih, ki ga najbolj potrebujejo.