Kdo bo imel koristi od vojne v Ukrajini?

V komentarjih na rusko invazijo na Ukrajino zaznamo redke glasove, ki ne podlegajo anatemizaciji Vladimirja Putina in opozarjajo, da se konflikt med obema državama ni razvil v zadnjih mesecih eskalacije napetosti, temveč ima mnogo daljše korenine (S. Žižek).

Če bo prišlo po koncu spopadov do spremembe meja med obema državama, to ne bo prvič v Evropi po drugi svetovni vojni, saj so pred leti predvsem ZDA omogočile osamosvojitev Kosova od Srbije (A. Bebler). Ruski napadalnosti navkljub nekateri opozarjajo, da Ukrajina ni spoštovala medsebojnega dogovora, sklenjenega v Minsku (B. Nežmah). In navsezadnje, uspešna realizacija ponovne združitve Nemčije je bila mogoča samo zaradi vzajemnega spoštovanja in upoštevanja dogovorov obeh velesil – Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike, kot se spominja Frank Elbe, zahodnonemški diplomat v času padca berlinskega zidu.

Naivno je bilo pričakovati, da v ohlajevanju mednarodnih odnosov po uspešni ponovni nemški združitvi po eni strani in po drugi strani ob njihovem pregrevanju na Bližnjem vzhodu ne bo prišlo do bližnjega bojnega srečanja obeh velesil. Malokdo pa je verjel, da se bo to zgodilo sredi Evrope. Gnev, pravzaprav strah drugih Evropejcev, in ne le umikajočih se Ukrajincev, se meša z besedami – in tudi akcijami – podpore, ker se v Ukrajini brani Evropa pred azijskim mogulom, ki spominja na Džingiskana (Z. Baković). Različne analize in ugibanja, predvsem pa obmetavanje Putina z različnimi vzdevki iz »psihopatološkega« arzenala navajajo vse tisto, kar občinstvo rado sliši, in sicer, da je ta azijski tiger jedro vsega zla, ki se lahko razreši le z njegovo eliminacijo. In kakor se to čudno bere, naenkrat so celo dela že zdavnaj umrlih ruskih literatov postala sporna, pri čemer se pozablja, da je Fjodor Mihajlovič Dostojevski kot politični zapornik preživotaril precej let v sibirski katorgi zaradi nestrinjanja s carskim režimom. Morda se še kdo spomni, kako gostobesedni so bili zahodni novinarji in analitiki pri obravnavi vojnega razpadanja Jugoslavije, tehtnih in dolgoročno vzdržnih analiz pa je (bilo) bolj malo, pa še te so poniknile, ker niso (bile) zanimive in vsakokratno všečne.

Ne glede na zahodno skrb zaradi ruske invazije na Ukrajino bi se bilo treba vprašati, kdo bo imel koristi od te vojne. Če ne prej, bi se lahko ob umiku ZDA iz Afganistana in zmanjšanih manifestnih zahodnih aktivnosti v Siriji, Iraku in Libiji porodila prva vprašanja, kje bodo zahodne velesile preizkušale in prodajale svoja orožja, saj je orožarska industrija sama in z njo povezane druge industrije zelo pomemben del ne le njihovih gospodarstev, temveč tudi znanosti in raziskovanja. To trditev navsezadnje že potrjuje napoved nemškega kanclerja, da bo njegova vlada zvišala delež državnega proračuna za oborožitev, prej ali slej bodo sledile podobne napovedi vlad drugih držav.

Prav tako pa si je treba postaviti drugo vprašanje, in sicer, ali ima ukrajinski vojaški manever tudi prikriti namen, kako vsesplošno oslabiti Rusijo, ki postaja vse bolj pomemben igralec na svetovni sceni. Rusija nima le množice prebogatih tajkunov, ki so dobrodošli potrošniki na Zahodu, temveč tudi bogata nahajališča različnih rudnin, plina in nafte ter žitna polja, ki bodejo v denarnice zahodnih odločevalcev. Tako se pokaže, da bi bilo dobro v duhu sodelovanja ob nemškem združevanju tudi Rusiji (in drugim državam BRIC, kot so poleg Rusije še Brazilija, Indija in Kitajska) priznati svetovno politično pomembnost, ne pa je potiskati ob stran zaradi pripoznane avtoritarnosti njenega političnega režima. Ne gre pozabiti, da imajo zahodne velesile dvojna merila za priznavanje demokratičnosti različnih političnih režimov, kjer sta bolj od stopnje demokratičnosti po zahodnih kriterijih pomembna sodelovanje in ubogljivost interesantnih režimov. Zahodne velesile so v imenu svojih kriterijev demokratičnosti brez velikih pomislekov in na osnovi potvarjanja dejstev razsule Irak, Sirijo in Libijo, prej pa še Vietnam in Korejo, da o državah Srednje in Južne Amerike ne govorimo.

V zadnjih letih so številni analitiki opozarjali, da jih družbena dogajanja, predvsem pa naraščanje nasilja in nerazumevanja spominjajo na dvajseta in trideseta leta prejšnjega stoletja, ko sta se vzpenjala fašizem in nacizem. Omenjeno mejo bo treba pomakniti še za kakšno desetletje ali več proti letu 1900 in si ogledati namig Petra Frankopana (The Silk Roads, 2015), da so v prvo svetovno vojno pravzaprav v veliki meri vodili interesi in namere britanskega imperija, ki si je na vsak način prizadeval potegniti v vojno carsko Rusijo in jo z njo zaposliti, da bi opustila svoje namere po vpletanju v Perzijo, ki je bila takrat še britanska interesna sfera.

Videti je, da se tudi sedaj zgodovina le ponavlja in da tudi glavni igralci prihajajo iz istih jazbin. Vprašanje je le, kako to, da sta se Rusija in Putin pustila speljati na tanek led. In ko se bodo sestavljale liste tistih, ki so pridobili z vojno v Ukrajini, ukrajinskega in ruskega naroda zagotovo ne bo na njih.