Judovska filozofinja Hannah Arendt je znana kot utemeljiteljica pojma banalnost zla. Trdila je, da večine zla na tem svetu ljudje ne povzročijo zato, ker bi izbrali zlo, ampak ker so se odtrgali od svojega človeškega bistva, ki ga imamo prav zaradi bogopodobnosti – od razmišljanja in od uporabe vesti.

Kako se lahko zgodi, da nižje vodstvo ob obisku višjega menedžmenta prisili svoje zaposlene, da sodelujejo v lažni predstavi za javnost? Tako, da izbere ravnanje, ki izključuje uporabo vesti.

Kako se lahko zgodi, da nekateri poslovodje »štopajo« prodajalke, koliko časa porabijo, da zložijo izdelke s palete (ne, ne gre za kakšno zabavno interno tekmovanje)? Tako, da se v imenu svete storilnosti odpovejo razmišljanju.

Kako lahko podjetje pošilja svoje zaposlene na izobraževanje, ki uči prodajalke iz počepa dvigovati težka bremena, čeprav je to – po pripovedi udeleženke – način razkladanja, ki je približno trikrat počasnejši od obvezne norme? Tako, da se je odpovedalo presoji.

Kakšne so posledice takšne prakse, smo lahko 14. marca prebrali na 14. strani Dela v prispevku z naslovom Tovarne izžetih: nadpovprečna fluktuacija, razširjene zdravstvene težave zaposlenih.

Korporacija, ki ima predane izvajalce (nižja vodstva), je uspešna in dosega visoke dobičke. Izvajalci najemajo mlado, fizično močno delovno silo in skrbijo za njeno maksimalno izrabo. Tak sistem daje dobre rezultate. Vsi so zadovoljni: lastniki, vodstvo, potrošniki (za zdaj še) … A praksa, ki omogoča to zadovoljstvo, je zla.

Bojim se prihodnosti, v kateri bi lahko postala prevladujoča. Mislim, da bi se morali angažirati vsi državljani, da se to ne zgodi.