Čaka nas debata o tabujih naše zgodovine

Dimitrij Rupel želi – poleg gradnje berlinskega zidu na slovenskih mejah – v polemiki o spomenici Katedrale svobode očitno za nazaj spremeniti tudi ekonomska in politična dejstva o Sloveniji do leta 1990. O tem niti ne bi bilo treba govoriti, če ne bi bilo mlajše generacije, ki je pod pritiskom črno-bele politične propagande. Le-ta je imela svoje korenine v psihološki, hladni vojni zoper nekatere države in ureditve, ki naj bi v tistem obdobju ogrožale razmah pohlepnega kapitalizma v »svobodnem« svetu. Spomnimo se Trumpove izjave: »V tej hladni vojni smo zmagali!« Dokaz, da je tako, je tudi »spomenica Katedrale svobode« in seveda tudi množični protesti v vseh delih sveta. Kaj pa francoski »rumeni jopiči«, ki simbolizirajo spopad revnih državljanov z bogatimi?

Iz Ruplovega pisanja je očitno, da ga še vedno obremenjuje komunizem. Očitno je, da gospod še ni predelal v svoji glavi, da so ga vizionarski tovariši izključili iz Zveze komunistov, da so ga politično upokojili, ne glede na to, da se je pritoževal in skušal dokazati, da je zvest miselnim okvirom stranke. Vsekakor Rupel pozablja, da so njegove analize zmotne, ko trdi, da je za današnje težave v Sloveniji kriva komunistična partija.

S svojimi navedbami potrjuje izjavo Draga Jančarja o široki debati o tabujih naše zgodovine. Seveda pa nas čaka resna razprava o novodobnih tabujih: o nezakoniti prodaji orožja in o denarju iz tega »posla«, o financiranju političnih strank iz tujine, o provizijah pri prodaji družbenega premoženja, o delovanju tujih obveščevalnih služb in njihovih sodelavcih v Sloveniji, o nerazčiščeni korupciji, o izdaji slovenskih interesov na mednarodnem prizorišču, o strankarskih »vardah«, o nesposobnosti slovenske politike pri reševanju vitalnih problemov obdobju od osamosvojitve do danes ...



Rupel dokazuje kredibilnost hrvaške predsednice z uspehom na volitvah, kjer je dosegla več kot polovico glasov volivcev (ob 59-odstotni volilni udeležbi jo je v resnici podprlo manj kot 30 odstotkov volivcev). Po tem merilu so bistveno bolj kredibilni Lukašenko, Orban, Kaczynski ... Kot nekdanji zunanji minister se Rupel ne more izogniti odgovornosti za nerešene probleme s sosedo Hrvaško. Izvor slabih odnosov izhaja prav iz časa, ko so »državotvorne« resorje zasedali Rupel, Janša in Bavčar, ki jih je bolj »zanimala« prodaja orožja kot odprta vprašanju LB, mejne razmejitve, ohranitev premoženja slovenskih podjetij na Hrvaškem, zaščita počitniških domov slovenskih podjetij na jadranski obali ... Vendar pa tedanji spopad političnih »elit« obeh držav k sreči ni mogel v celoti pokvariti medsebojnih ekonomskih in medčloveških odnosov.

Veseli me, da se Rupel zavzema za spoštovanje človekovih pravic – pozablja pa, da je bil po mojem vedenju edini član vlade, ki je bil pravnomočno kaznovan za kršitev človekovih pravic kot odgovorna oseba na ministrstvu za zunanje zadeve. Rupel ponovno hvali uspešnost vlade iz obdobja od leta 2004 do 2008, ki naj bi ohranila nizko zadolženost Slovenije. Prav nepravilne usmeritve te vlade so prispevale, da Slovenija ni bila pripravljena na svetovno krizo. Gospod Rupel naj se spomni, kako so banke morale kreditirati tajkunske prevzeme (»privatizacijo«) do takrat uspešnih podjetij, kako jih je bilo potrebno sanirati itd. Takratna vlada, ki jo je vodila SDS, je s svojo politiko posegla v podjetja Intereuropa, Luka Koper, Istrabenz, Delo Revije, Delo, Mercator, Pošta Slovenije, Telekom, Litostroj, KBM, Vegrad, Pivovarna Laško in druga, ki so zato zašla v različne težave, kar je bistveno prispevalo k težavam v slovenskem gospodarstvu. Odločitve za tako politiko pa plačujejo naslednje vlade.

Zanimivo je, da je do leta 2004 Slovenija bila uspešna, potem pa pridejo težave, za katere prav gotovo ni mogoče več obtoževati predsednika Tita, kralja Aleksandra ali cesarja Franca Jožefa.