Javna podpora radijskim in televizijskim delavcem

V zadnjem obdobju se vrstijo prizadevanja za ponovno uveljavitev novinarske, uredniške in institucionalne avtonomije ter normalizacijo odnosov na RTV Slovenija.

Sam nisem novinar in se s to pomembno družbeno dejavnostjo nisem nikoli poklicno ukvarjal. Imel pa sem priložnost v daljnih letih (1969–1973) spremljati študente Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN, danes FDV) pri njihovem študiju. Seveda posredno in preko številnih pogovorov, ki so se odvijali ob vodenju pedagoškega procesa športa na univerzi, ne le v bližnjem okolju fakultete, marveč tudi izven, zlasti na študentskih smučarskih in plavalnih tečajih. Bil je torej čas za pridobivanje novih motoričnih oz. gibalnih navad in izkušenj v posameznih športnih zvrsteh, hkrati pa tudi priložnost za pridobivanje drugačnih znanj in védenj z drugih strokovnih in znanstvenih področij. To je bilo tudi skladno s premiso (vodilom), ki so nam jo posamezni učitelji v študentskih letih pogosto posredovali, namreč, da je kdaj pa kdaj treba pogledati tudi k sosedom, preko ograde lastnega strokovnega vrta oziroma področja.

Zakaj ta kratki uvod? Zato, ker so iz navedenih štirih generacij takratnih študentk in študentov (ter seveda mnogih drugih na smeri novinarstva) izšli številni uspešni in prodorni novinarji. Mnogi so s svojim izjemnim novinarskim delom in visokimi moralno-etičnimi načeli ter standardi veliko prispevali k ugledu navedenega poklica in tudi k njegovi profesionalizaciji.

Naučili so me, kaj pomeni biti dober in neodvisen novinar, torej tak s pokončno glavo in hrbtenico, ko gre za iskanje prave resnice. Večkrat pa kljub prizadevnemu raziskovalnemu novinarskemu delu in poštenemu odnosu do preiskovanega problema zaradi številnih omejevalnih okoliščin prave resnice ni bilo mogoče razkriti. Takrat pa naj bi se ji čim bolj približali. Ne bom navajal njihovih imen, ker so nekateri še danes dejavni na javni RTV in tudi drugod ter se borijo (tudi z opozorilno stavko) za svoj neodvisni novinarski status in poklicno ustvarjalno delo.

Kdor torej v zadnjem obdobju z odprtimi očmi in ušesi spremlja dogajanja na RTV Slovenija in v naši medijski krajini nasploh, torej kdor sledi časopisom, številnim novinarskim člankom in radijskim ter televizijskim oddajam, zlahka ugotovi – na osnovi demokratičnih norm in standardov –, da smo v zadnjih letih na tem torišču človekovega delovanja vidno nazadovali.

Zato sledimo razmišljanjem prof. dr. Marka Milosavljevića s Katedre za novinarstvo FDV Univerze v Ljubljani, ki jih je javno razgrnil (23. maja), in poleg številnih drugih mnenj ocenil, da je stanje javnih medijev pri nas zaskrbljujoče in da ga je treba spremeniti. Povedal je, da se je treba nenehno zavzemati za javne medije in njihovo odprtost. To naj velja za ves komunikacijski prostor oziroma za celotno javno medijsko krajino. Poudaril je, da morajo biti mediji univerzalni in dostopni celotni slovenski javnosti in tudi širše. Medijska pokritost Slovenije mora biti celovita in naj seže v vsako še tako odmaknjeno vas. Hkrati pa mora omogočiti vpliv širše družbe na medijsko delovanje, kar ne velja samo za nevladne organizacije, marveč tudi za manjšine, verske skupnosti in druge bolj ali manj izpostavljene družbene skupine. Dostopnost javnega medija je torej osnova slehernega medijskega delovanja v demokratičnem družbenem prostoru, je še dodal.

Naj bo še več pokončnih in upornih »Marcelov, Erik, Tanj, Sekujev, Adrijanov« in vseh drugih, ki smo jih s simpatijami spremljali v javnih nastopih pred in med opozorilno stavko pred RTV. Foto Jože Suhadolnik/Delo

Če se osredotočimo na RTV, ki je steber slovenske medijske krajine in njena ter naša temeljna medijska institucija, je po mnenju navedenega strokovnjaka oz. univerzitetnega profesorja to predvsem kulturna ustanova. V njej je torej prostor za inovativnost, za izobraževalne, znanstvene, zdravstvene, verske, manjšinske, gospodarske, informativne, športne, kmetijske in vsakršne druge aktualne vsebine, ki pomagajo širiti obzorja in pridobivati raznolika znanja slehernemu posamezniku ter narodu kot celoti. In prav znanje je ena temeljnih pridobitev in neizogiben pogoj (condicio sine qua non) obstoja in razvoja slehernega naroda. Seveda tudi slovenskega, kar že dolgo vemo. Politika naj torej sprejme kritični in ustvarjalni um medijev in dopusti postavitev velikega ogledala, kjer naj se iz ozadja vsak dan posebej sliši »Zrcalce, zrcalce …«, pa ne le o lepoti, marveč predvsem o delovanju vlade, vodenju države in družbe ter o njihovih neposrednih dejanjih.

Razumeli smo in razumemo stavkovna prizadevanja sindikata novinarjev, ki si s podporo še drugih sindikatov prizadevajo za povrnitev novinarske avtonomije, politično neodvisne medijske institucije, programsko neodvisnost, ustvarjalno novinarstvo in svobodo medijev nasploh. Stavkovne zahteve so jasne, in če smo prav zasledili, se jih osem pojavlja v logičnem vsebinskem zaporedju, kjer druga drugo dopolnjujejo in povsem razumljivo predstavljajo celoto stavkovnih zahtev. Kot razumemo, je to odgovor na prikrite ali povsem odkrite želje in hotenja politike, da si čim prej in čim bolj podredi medije, jih vodi in usmerja skladno s svojo politično agendo in usmeritvijo.

V zadnjem obdobju smo to jasno prepoznali, še zlasti ob ukinjanju odmevnih oddaj Globus, Studio City, Politično in še ob drugih programskih spremembah (dva informativna programa) ter ob poskusu razgrajevanja STA, MMC in RTV nasploh. V evropskem medijskem prostoru tega niso prepoznali kot »primere dobrih praks«, marveč kot medijsko stranpot in negativno spremembo, ki je Slovenijo oddaljila od avtonomije medijev. To so nam tudi jasno povedali. Zato naj bi novinarke in novinarji ter številni medijski delavci (uredniki, režiserji, montažerji in številni drugi) sledili temeljnim demokratičnim načelom ter nepristranskemu in ustvarjalnemu novinarstvu.

Naj bo še več pokončnih in upornih »Marcelov, Erik, Tanj, Sekujev, Adrijanov« in vseh drugih, ki smo jih s simpatijami spremljali v javnih nastopih pred in med opozorilno stavko pred RTV in jih povsem zavestno (čeprav le na daljavo) podpirali v njihovih upravičenih zahtevah. Ko zaključujem ta prispevek, te še niso uresničene. Tako uporno in kritično bo tudi v prihodnje in vselej takrat, kadar bo katerikoli politični veljak s svojimi političnimi somišljeniki stegoval roke po neodvisnosti in avtonomiji slovenskih medijev.