Dileme »uravnoteženja« Grimsovega zakona o RTV

Na portalu državnega zbora je objavljeno besedilo predlaganih sprememb zakona o Radioteleviziji Slovenija (RTV), ki so ga vložili poslanci Gibanja Svoboda (GS).

Kot so zapisali, je njihov cilj depolitizirali organe RTV, se pravi predvsem spremeniti sedanjo sestavo programskega in nadzornega sveta. Ne gre dvomiti, da gre pri teh spremembah za odziv na posebno operacijo, ko je Janševi koaliciji lani v državnem zboru s pomočjo Jelinčičevih nacionalistov, prostostrelskih poslancev Desusa in obeh poslancev manjšin na podlagi razvpitega Grimsovega zakona o RTV iz leta 2006 uspelo v programski svet spraviti legijo »naših«, ki so zasedli več kot dve tretjini svetniških sedežev. Ne le to: če odštejemo profesorja Splichala, ki ga je v svet predlagal SAZU, in predstavnike delavcev RTV, bi med ostalo petindvajseterico svetnikov ne našli prav nikogar, ki bi se vsaj malo spoznal na delovanje javne RTV. Toda to janševikov ni oviralo, da se ne bi takoj lotili temeljitega vsebinskega, programskega in kadrovskega »uravnoteževanja« javne RTV po meri Janševe stranke.

Predlagane spremembe Grimsovega zakona gredo v drugo skrajnost, ko vpliv parlamentarnih strank na vodenje RTV praktično ukinjajo. Bolj natančno povedano: njihovo navzočnost v programskem svetu bi z zdajšnjih 73 odstotkov znižali na 12 odstotkov. Med drugim namreč ob zmanjšanju števila programskih svetnikov z 29 na 17 predlagajo, da bi državni zbor namesto zdajšnjih 21 imenoval le dva člana Sveta RTV, kar je druga skrajnost. RTV je slovenska nacionalna institucija, zato je treba pri upravljanju z njo vendarle upoštevati tudi mnenja in predloge ljudi, ki jih za to imenuje naš najvišji državni organ, to je državni zbor. Prvopodpisana pod tem predlogom redukcije interesov politike na zgolj dva svetnika RTV je dosedanja novinarka RTV Mojca Šetinc Pašek, na katero se je grobo – zadeva je na sodišču – spravil celo sam Janša. Morda je zato razumljivo, da so posegli – tudi po pritisku nekaterih vplivnih nevladnih organizacij in posameznikov – po tako drastični »amputaciji« parlamentarnih političnih strank od RTV. Toda še enkrat: mar ni ustanoviteljica RTV Republika Slovenija, katere, kot že rečeno, najvišji predstavnik je nacionalni parlament? Kakršen koli že je, je naš. Mi smo ga izvolili.

Pri teh spremembah gre za odziv na posebno operacijo, ko je Janševi koaliciji lani v državnem zboru na podlagi razvpitega Grimsovega zakona o RTV iz leta 2006 uspelo v programski svet spraviti legijo »naših«. Foto Uroš Hočevar/Delo

Poleg drastičnega črtanja strank iz upravljanja RTV v oči padejo tudi predlogi GS, kdo vse naj bi sedel v Svetu RTV. Kar pet mest v njem naj bi bilo rezerviranih za predstavnike zaposlenih, čeprav je bolj normalno, da je sogovornik zaposlenih uprava, ne pa organ, ki se ukvarja s programi RTV. Poleg tega pa naj bi v na novo uvedeni štiričlanski upravi RTV sedel še delavski direktor! Izkušnje – v glavnem slabe – iz mojega štiriletnega sedenja v programskem svetu RTV mi porajajo velike dvome o parolah, da bi s tem okrepili avtonomnost ustvarjalcev RTV-programov. Navsezadnje za padec kakovosti – beri gledanosti – naše RTV ni kriva le politika, ampak predvsem odsotnost učinkovitega pritiska nas gledalcev in poslušalcev in morda še prej odsotnost kritične samorefleksije tako vodstva kot tudi zaposlenih na RTV. In (programski) svet je tisti, ki mora skrbeti za to, da se kar naprej uveljavljajo programske, organizacijske in – če hočete – tudi kadrovske spremembe z enim samim ciljem, delati boljši program.

V tem pogledu te predlagane spremembe zakona o RTV zgrešijo bistvo. To pa je, da organe upravljanja RTV sestavijo predvsem iz dobrih poznavalcev treh bistvenih delov RTV. To je informativnega programa, vsega, kar sodi pod širši pojem kulture, in izobraževanja ter razvedrila. Zato je vprašanje, kaj v tem svetu lahko medijsko strokovnega prispevata dva (?) predstavnika varuha človekovih pravic ali pa predstavnik informacijskega pooblaščenca. Enako velja za predstavnika italijanske in madžarske manjšine ali pa predstavnika katoliške cerkve. Za manjšince pa ta predlog sprememb zakona tako in tako predvideva dva direktorja, ki bosta svetovalca predsednika uprave. Enako se doslej ni ravno izkazala institucija varuha pravic (kakšnih pravic?) poslušalcev in gledalcev, ki bi ga gotovo učinkoviteje nadomestil poseben odbor, tudi s poklicnim predsednikom, če je to tako pomembno. A ni, kajti poročila dosedanjih varuhov običajno niso prinesla nobenih omembe vrednih posledic za programe radia in televizije.

Boljša rešitev od predlagane bi bil 15-članski programski svet. Pet članov bi imenoval državni zbor, dva obvezno iz največjih strank opozicije. Sedem članov naj bi bilo poznavalcev omenjenih treh osnovnih področij delovanja RTV: po enega bi imenovala upravni odbor Društva novinarjev Slovenije in Katedra za novinarstvo na FDV, po enega predsedstvo SAZU, Znanstveni svet Pedagoškega zavoda, Nacionalni svet za kulturo, Upravni odbor Slovenske unije glasbenih ustvarjalcev in Izvršni odbor Olimpijskega komiteja Slovenije. Tri pa Svet delavcev RTV, tako da so zastopane informativna, kulturnoumetniška dejavnost in tehnika. Takšna sestava ne bi izključevala vpliva parlamenta, hkrati pa bi preprečevala prevlado politike v programskem svetu. Interesi manjšin in cerkve bi se lahko enako učinkovito, če ne še bolj izrazili v posebnih odborih programskega sveta.

In nazadnje, sestava organov upravljanja RTV je res ključna, a bi se bilo škoda ustaviti zgolj pri tem. Pred šestnajstimi leti uveljavljeni Grimsov zakon o RTV, ki ga ni uspela ali hotela spremeniti nobena druga koalicija, je prinesel niz negativnih posledic za razvoj RTV in politične kulture nasploh. Zato bi bil dobrodošel trud nove vladne koalicije, da te temeljito analizira in zakon v celoti nadomesti z novim. Idej o tem, kako to storiti, je bilo kar nekaj, zato novi vladni koaliciji najbrž ne bo tako težko v relativno kratkem času opraviti tudi tega sicer res zahtevnega posla. Polovičarstvo nikoli ne prinese česa dobrega.