Izredne razmere v slovenski ustavi

Spletni mediji poročajo, da je črnogorski predsednik zavrnil podpis nekaj zakonov, tako na spletni strani Iusinfo beremo: »Opozicijski poslanci so sejo bojkotirali in trdili, da ni sklepčna. Koalicija pa trdi, da je bila seja sklepčna, saj da se je en poslanec vključil prek videokonference. Parlament je namreč pred kratkim zaradi pandemije covida-19 odločil, da lahko na sejah prek videokonference sodelujejo tudi poslanci, ki so v karanteni. Vendar to ni zapisano v ustavi.«

In kako je z izrednimi razmerami v Sloveniji? Stanje, ko »se parlament ne more sestati« – torej izredne razmere, kot so vojna, epidemija, naravna katastrofa ... –, je v slovenski ustavi podrobno obdelano in v zakonih upoštevano. Predvsem mora parlament takšno situacijo razglasiti, predsednik vlade pa nemudoma prepustiti vsa pooblastila predsedniku republike. Odzivi na izredne razmere tako potekajo nemudoma, namesto zakonov veljajo predsednikovi dekreti, ki nastajajo na podlagi situacije in ugotovitev/predlogov stroke (v vojni predvsem vojaške, v času epidemije zdravniške/epidemiološke, v času naravne katastrofe službe za reševanje in podobno).

Bistveno v slovenski ustavni ureditvi je, da se državni aparat nemudoma odziva z učinkovitim ukrepanjem, predsednikovi dekreti – ki imajo učinek zakona – pa sami po sebi veljajo le za čas izrednih razmer, torej za čas, ko ima predsednik vsa pooblastila. Takoj ko izredne razmere minejo, prenehajo razlogi za izredne ukrepe, in ko se parlament/vlada znova »lahko sestane«, se pregleda in oceni ukrepe in stanje. Veljavni ostanejo le tisti dekreti, ki jih parlament posebej potrdi. Za vse drugo velja status quo ante. (Tisočletno pravno pravilo za vrnitev v stanje pred izrednimi razmerami!)

Slovenska ustava omogoča optimalno učinkovito ukrepanje v izrednih razmerah – brez nepotrebnih zamud, brez nevarnosti koruptivnega zlorabljanja situacije, nepotrebnih žrtev ... Vsega tega slovenska vlada ni upoštevala. Izplen takšnega (ne)odziva bodo številne nepotrebne, a hude težave, tako zdravstvene/epidemiološke, še mnogo hujše pa družbene in politične.

Žal je slovenska ustava, ki področje izrednih razmer pravilno in ustrezno obravnava, ostala plen »protikučanovega« kompleksa takratnih odločevalcev, ki so zaradi strahu, da bi dotedanji predsednik komunistične partije imel preveč pooblastil, do skrajnosti omejili pristojnosti predsednika republike. O »korektivnem« ukrepanju, ki rešuje zapletene situacije v Črni gori, lahko zato tukaj le sanjamo ... Država, državljanke in državljani ter vsi prebivalci pa smo to že – in bomo še dolgo – drago plačevali!