Ivan Cankar si tudi v spletni enciklopediji zasluži kaj več

Škrbina! Ko bi le bil vsaj škrbina! Namreč zapis o Ivanu Cankarju na Wikipediji. Na to me je opozorila članica Slovenskega društva Cankar v Sarajevu Ana Mrdović.

V najlepšem delu Sarajeva, na Betaniji, jim je uspelo pred leti s podporo mesta Ljubljane (ob 26-letnici delovanja društva) zasaditi drevored; poimenovali so ga Drevored platan Ivan Cankar. Ponosni so bili nanj, toda z leti se je nekaj dreves posušilo. Treba jih je bilo nadomestiti. Veleposlaništvu Republike Slovenije v Bosni in Hercegovini, z veleposlanikom Damjanom Sedarjem, se je zdelo pomembno, da ima mesto drevored, ki nosi Cankarjevo ime. Letos novembra je zato veleposlaništvo podarilo društvu deset sadik. In še več – organiziralo je delovno akcijo za sanacijo drevoreda. Posvetovali so se, kajpak, z inž. hortikulture Ano Mrdović, ki je leta 2016 začela z omenjeno plemenito zamislijo.

Nekdanja diplomantka ljubljanske univerze zdaj ni skrivala zadovoljstva. Ljubiteljica cvetlic in dreves je nameravala zato o akciji ohranjanja drevoreda in o Ivanu Cankarju napisati nekaj vrstic za dnevnik Oslobođenje. Cankar je bil v Sarajevu pred več kot 110 leti; v tem mestu je napisal dramo Hlapci. Osvežiti je želela poznavanje še drugih njegovih del, povezanih s Sarajevom. Obrnila se je na spletno enciklopedijo v bosanskem jeziku! In kaj je med drugim našla? Poglejmo prepis iz spletne enciklopedije v bosanskem jeziku: »Ivan Cankar rođen je 10. maja 1876. godine na klancu na Vrhniki, Slovenija, kao osmo dijete obrtničke porodice. On je prehranjivao svoju porodicu radeći kao krojač. Nakon nekog vremena, nakon gubitka posla zbog nedostatka klijentelije, seli se u Bosnu gdje započinje raditi u svojoj struci. Ivan Cankar je bio osmo dijete oca Jožefa i majke Neže. Godine 1882, upisuje se u osnovnu školu na Vrhniškeom hribu. Sa odličnim uspjehom je 1888. završio školu i upisao ljubljansku realku. Živio je kod očevog bratića Šimuna, pa se kasnije odselio kada je našao svoj vlastiti stan. Poslije mature godine 1896, otišao je u Beč studirati tehniku. Ubrzo se predomislio i prepisao na studij slavistike. Po odlasku iz Beča preselio se u Sarajevo, te se kasnije preselio u Ljubljanu. Svoja djela objavljivao ih je između ostalih i u književnom časopisu »Zora« iz Mostara. Ivan Cankar je djelovao u razdoblju moderne i, po mišljenu mnogih, najbolji je slovenski pisac svih vremena. Umro je 11. decembra 1918. u Ljubljani, Slovenija.«*

Ivan Cankar na fotografiji Frana Vesela iz leta 1915. FOTO: Press release

Ivan v Bosni: jeseni 1909 je nameraval Ivan obiskati starejšega brata v Parizu, zaneslo pa ga je v Sarajevo, kjer je služboval mlajši brat Karel, Karlo. Med seboj sta bila povezana že prej, si svetovala, a šla vsak po svoje. »Ti pojdeš v semenišče?« se je čudil Ivan. »Če boš naredil ta korak iz materialnih razlogov – naredi ga! Jaz bi se raje obesil.« Sicer mu ne bo nasprotoval. V prvem letniku ljubljanske teologije je bil Karlo eminenter z veliko začetnico: odličen, vzoren, izvrsten, ugleden. V drugem letniku pa se je »umaknil« v Sarajevo, a ostal prav tako dober. Posvečen je bil 29. junija 1903.

Tri leta pred avstro-ogrsko aneksijo Bosne in Hercegovine, ki je bila 6. oktobra 1908, je bil na Dunaju V. splošni avstrijski katoliški shod. Karel Cankar je kot edini predstavnik iz Bosne poročal o položaju bosanskih katoličanov. Potožil je, ker katoliški zastopniki v delegacijah pa tudi avstrijsko katoliško novinarstvo tako malo skrbijo za njihove interese. Zato bodo s 1. januarjem 1906 v Sarajevu ustanovili Hrvatski dnevnik, ki bo imel »katoliška stališča in bo zastopal interese Hrvatov v okupiranih deželah«. Za njegovega prvega urednika je nadškof dr. Josip Stadler postavil Karla Cankarja. Začelo se je literarno-novinarsko sodelovanje dveh bratov. Do leta 1910 so bila v Hrvatskem dnevniku objavljena naslednja Ivanova dela: Krivica, O, domovina, ti si kakor zdravje, Pozdravljeni!, Kovač Damjan, Pavličkova krona, Jure, Budalo Martinec, Za križem in Pokojne duše. Prve tri in zadnjo je napisal posebej za Hrvatski dnevnik. Krivica je bila cenzurirana.

Tako sta se brata srečala v javnosti. Ivan se je naslonil na Karla, čeprav je še pred leti govoril: »To žurnalistično rokodelstvo je nekaj grdega, čedalje bolj me duši …« Mislil je pri tem na izkušnje pri »Die Information« in pri »Der Süden«, kjer je nekaj malega sodeloval.

Črtica Pozdravljeni! je izšla za božič 1907. Zaradi njene tople vsebine je želel dr. Stadler, da bi prišeI Ivan v Sarajevo. Karel jo je nadškofu prebral in zelo ga je prevzela. »Reci Ivanu,« je dejal, »naj pride za božič v Sarajevo, pa naj ostane vsaj mesec dni pri nas. Vse bo zanj pripravljeno in vsi ga bodo od srca sprejeli.«

Nekoliko pozneje, 10. septembra 1909, se je Ivan Cankar pripeljal v Sarajevo. V nadškofiji so ga namestili v »fletni« sobici v drugem nadstropju, da je lahko pisal. Od jutra do večera, ponoči pa je tudi razmišljal o drami Hlapci. Zaročenki na Dunaju je ob tem še napisal: »Tako je nastalo delo kakor iz železa; niti najmanjše vrzeli ni ostalo, kamor bi kritik lahko pomolil svoj smrkavi nos.« A zgodilo se je čisto drugače. Njegovo osrednje delo ni bilo prikazano na ljubljanskem odru v času njegovega življenja.

Morda se bo v Drevoredu platan Ivan Cankar v Sarajevu nagnilo še kakšno drevo, ki ga bo treba nadomestiti. A se bo zagotovo našel kdo, ki ga bo poravnal, tako kot bi bilo lepo, da se »poravnajo« sporočila o pisatelju na spletni enciklopediji.