Bogastvo, ki se ga ne da kupiti in ga nihče ne more vzeti

»Starši so v želji po boljših življenjskih razmerah kot številni službovali v Avstriji, zato sem pogosto potovala iz Avstrije proti Sloveniji in obratno. Na poti sem nekoč srečala bosanskega študenta strojništva, ki se je odpravljal na praktično usposabljanje v Nemčijo. Očaral me je. Iz poznanstva se je rodila ljubezen, zaradi katere sem se zatem odločila za študij v Sarajevu,« o svojem prvem srečanju z mestom pripoveduje Verica Džindo.

Če danes deluje kot predsednica Slovenskega kulturnega društva Cankar v Sarajevu, pa je tedaj v prestolnico prispela kot študentka fakultete za ekonomijo. »Mlada in zaljubljena se sploh nisem ozirala na znake preteče nevarnosti, ki se je kmalu utelesila v uničujoči vojni,« pravi. Starši so jo moledovali, naj se vrne, a nikakor ni želela oditi brez fanta – in ni odnehala, »dokler naju nisem rešila. Najin odhod iz že obleganega Sarajeva je posebna zgodba. Skratka, zelo težka in nevarna pot.«

S prihodom v Ljubljano je, da bi mu uredila status, fanta prijavila kot begunca; čeprav se je tedaj prvikrat srečala s tem pojmom, poudari, da je bila njuna pot do Slovenije pravzaprav »pot beguncev – beg pred granatami, kriki, jok, zapuščeni otroci, kolone izgubljenih in zmedenih ljudi, strah in negotovost. Vse to me je še dodatno spodbudilo, da kot prostovoljka začnem pomagati beguncem, in kmalu sem začela delovati pod okriljem Društva za prostovoljno in preventivno delo v sprejemnem centru Trnovo.« Tam so bivali predvsem ženske, otroci in nekaj starejših moških, večina pa je prihajala z območij Srebrenice, Vlasenice in Bratunca.

Verica Džindo Foto osebni arhiv

Veš, kdo sem?

»Delala sem z otroki vseh starosti. Ko sem svoje mentorje vprašala, kaj naj počnem z njimi, so mi rekli, naj delam, kar koli želim, samo da pozabijo na vojno. V tem centru sem delala dve leti, dokler ga niso razpustili. Še vedno skrbno hranim vse sezname otrok, njihove pesmi in risbe, v spominih pa slišim njihov smeh in jok, čutim objeme, poslavljanja in odhode.

Povezanost s temi ljudmi oziroma otroki je globoka – v hudih trenutkih si rečem: če so oni takrat zmogli, zmorem tudi jaz. In tudi če so odšli daleč in o njih ne vem več ničesar, vedno pomislim, da se me še spominjajo in vedo, da sem jim dala svoje srce, kar je pravzaprav edino in hkrati največ, kar sem jim v tistem trenutku lahko podarila. Pred dvanajstimi leti je na mojem naslovu v Sarajevu pozvonila kodrasta deklica in rekla: 'Veš, kdo sem? Jaz sem Fatima. Ne morem se poročiti, dokler te še enkrat ne objamem in rečem hvala!' Tega se ne da kupiti, to je bogastvo, ki ga nosiš s seboj in ti ga nihče ne more vzeti,« še doda.

Zatem se je Verica Džindo poročila in rodila hčer, po koncu vojne v Bosni pa si je njen mož vse bolj želel vrnitve; odhod iz Ljubljane sicer ni bil mišljen kot selitev, temveč kot obisk, da bi moževi starši spoznali vnukinjo, mi pravi. »Že sama pot v razrušeno Bosno je bila veliko več kot avantura – ni bilo mostu čez reko, na cestah so bili tanki OZN, ni bilo pitne vode, stavbe so bile zrušene, pleničke za dojenčke smo kot vse preostalo kupovali na tržnici, trgovin ni bilo,« poudarja.

Poleg tega so bili ljudje »zelo občutljivi – 'ne reče se tako, temveč tako in tako' –, kar je bilo glede na to, kaj vse so preživeli, tudi razumljivo. Nenehno sem imela občutek, da sem tujka, in tega občutka odtujenosti se nikakor nisem mogla znebiti. To je trajalo, vse dokler ga nisem sprejela in našla svojega prostora pod sarajevskim nebom ter ustvarila široke mreže kontaktov.«

Pomembni in manj pomembni dogovori se v Sarajevu sklenejo ob kavi, pravi sogovornica. FOTO: Shutterstock

Gremo na kavo

Težko je bilo do trenutka, ko je resnično spoznala, da bo v Sarajevu ostala – da mora sprejeti bosanski način življenja in ga tudi sama začeti živeti, pravi. Najtežje se ji je bilo soočiti z minami, saj je bilo »okoli Sarajeva skoraj vse minirano. Morala sem pozabiti na sprehode po gozdovih in planinah. Komaj sem čakala, da pridemo v Slovenijo, da z otrokoma – pozneje sem rodila še drugo hčer – lahko tečemo po livadah in obiskujemo gozdove.«

V Sarajevu se vse vrti okoli kave, nato doda. »Če se želite dogovoriti nekaj v zvezi s službo, se reče 'gremo na kavo'. Če se želite družiti, se spet reče 'gremo na kavo'. Lahko si predstavljate … Jaz sem takrat pila čaj. Nikakor ne morete reči 'gremo na čaj', enostavno ne gre. Nato sem se spomnila, da ko pridemo v kavarno, natakarju rečem 'eno tretjino kave in dve tretjini mleka' – in tako sem začela hoditi na kave. Poleg tega so vsakodnevni del govora besede počasi, bo, počakaj, se ne mudi, ne skrbi, se bo uredilo in podobno. To so besede, na katere se navajaš in ki ti postanejo vsakdan, če jih sprejmeš,« pristavi.

Kljub bivanju v Sarajevu je Verica Džindo redno – poleti in pozimi – obiskovala Slovenijo; doma so govorili slovensko, spremljali dogajanje v Sloveniji, hčerama je kupovala knjige in kasete v slovenščini, ju v Ljubljani vozila v gledališča. »Mislim, da so vsi sosedi vedeli, kdo je Maček Muri,« se pošali.

Iz ljubezni

Življenje je teklo svojo pot, Sarajevo se je počasi obnavljalo, urejalo, hčerki sta rasli, pripoveduje Verica Džindo. »Vse se je nekako vračalo v neko normalnost, jaz pa sem kljub vsemu čutila neko praznino, nekaj je manjkalo.« Vse dokler ni odkrila Slovenskega kulturnega društva Cankar, kjer jo je najprej »pozdravila gospa Majda, ki je govorila slovensko. Mojemu veselju ni bilo konca – govori se slovensko! Počasi sem spoznavala društvo in hkrati sebe, spoznala sem, da so poleg mene še drugi ljudje, ki se radi družijo, berejo, pišejo, poslušajo glasbo, gledajo filme, ljubijo Slovenijo in hrepenijo po njej.

Spoznaš, da obstajajo ljudje, člani Cankarjevega društva, ki se že leta s svojim prostovoljnim delom borijo za ohranitev slovenskega jezika, kulture in običajev, čeprav so daleč od domovine. To me je zelo spominjalo na moje delo z begunci v Sloveniji – tam sem Bosancem pomagala prebroditi grozote vojne, v Sarajevu pa Slovencem, da ne pozabijo svoje Slovenije.«

Sčasoma je spoznala, da ljudi, zbranih okoli društva, ni malo – vesela je, ko vidi mlade, ki v pevskem zboru društva prepevajo slovenske pesmi, otroke, ki z veseljem hodijo k dopolnilnemu pouku, da se učijo jezika svojih babic in prababic, starejše, ki jim z iskrivostjo v očeh pripovedujejo o svoji mladosti in običajih, ki so jih prinesli iz Slovenije, poudarja.

»Vesela sem tudi podpore Sarajevčanov, ko vidim, kako z nami gledajo naše filme, berejo knjige, pojejo pesmi … Ko vidim mlade Bosance in Slovence, da se zaljubljajo, poročajo, si širijo obzorja. In zdi se, da bom vedno prostovoljka, ki bo združevala ljudi in kulture ter širila ljubezen. Ne nazadnje se je vse začelo prav zaradi ljubezni,« še doda.