Inženir ali zgodovinar, naravoslovec ali družboslovec za družbo ni le retorično, ampak zelo resno in vsebinsko izjemno pomembno vprašanje, ki je močno povezano z našim šolskim sistemom ter z našim družbenim in gospodarskim razvojem.

Že desetletja se v naši državi soočamo s pomanjkanjem strokovnega kadra na poklicni, višji, visokošolski in tudi akademski ravni. Posebno pereče je to v obrtništvu in nič dosti manj v industriji. Ne vem, ali smo se res razvadili in so nam bolj zahtevne stvari, kot so matematika, fizika, kemija in še kaj, kar prevladuje na naravoslovnih šolah, postale kar odveč in se nam zdijo pretežke. Zato se teh predmetov nekateri raje izognejo in se tudi zato vpisujejo na družboslovne študije – prav gotovo je res, da je tam del študija malo lažji. Ni mogoče zanemariti nadarjenosti mladih, ki jih pač vleče v določeno smer študija, to je treba spoštovati. Pri tem je tudi nekaj naše pretekle miselnosti iz časov, ko so nam straši in znanci govorili: »Uči se, če ne boš moral delat«! Verjetno so mislili na fizično delo v obrtništvu – umskega dela očitno niso šteli za posebej težko. Umsko delo je bilo nekdaj bolj za »izbrance« – ne bom rekel za premožnejše, ker je bil študij dostopen za vse, tudi manj premožne. Pri tem seveda mislim na čas po drugi svetovni vojni in naši osvoboditvi, ko je lahko študiral vsak, ki je imel voljo do tega, ne glede na premoženjsko stanje v družini.



Pozneje, ko se je bližala naša osamosvojitev, je pričelo – med politiki seveda – prevladovati prepričanje, da za našo državo industrija ni najbolj primerna razvojna izbira, morda tudi zaradi zgoraj omenjenega »če ne, boš pa delal«. S tem v zvezi gre tudi iskati nekaj vzrokov za nagibanje k družboslovju, ker je tako prevladalo prepričanje in s tem kratkovidna gospodarska usmeritev, da industrija ne bo potrebovala toliko tehničnega kadra. To zmotno prepričanje takratne politike je začelo prevladovati kljub naši zelo razviti predelovalni industriji – metalurški, kovinski, tekstilni, usnjarsko-čevljarski, lesnopredelovalni in drugim. S tem pa so se tudi »študijske kvote« začele nagibati k družboslovju in mladi so takšnim trendom začeli slediti. Vpisi na študijske programe so se od poklicnih do vrhunskih akademskih začeli nagibati močno v korist družboslovju. Je pa dejstvo, da je bila (tudi) naša industrija velika onesnaževalka okolja. Zato je bilo potrebno, so ugotovili tedanji politiki, krepiti storitvene ali tako imenovane terciarne dejavnosti, kar se je lahko razumelo tudi slabšalno – celo kot tretjerazredno, kot so jih nekateri tudi poimenovali.

Kljub vsemu sta slovenska industrija in vse bolj razvijajoča se obrt s svojim izvozom na zahtevne trge postali naš paradni konj in vlečna sila našega gospodarstva ter s tem celotne družbe. Največja ovira pri njuni rasti pa je kronično pomanjkanje tehnično usmerjenih delavcev, kar onemogoča hitrejši družbeni razvoj in napredek. Ne gre le za visoko strokovne kadre, inženirje in druge. Nič manj niso pereči problemi na poklicnem področju, kot so zidarji, kovinarji, električarji, lesarji in drugi, ki jih naše gospodarstvo in gospodinjstva nujno rabijo. Kot pred desetletji so delavci za te poklice spet začeli prihajati z območja nekdanje skupne države, z manj razvitih območij EU in v zadnjem času tudi iz vrst migrantov in beguncev.



Že desetletja se ugotavlja pomanjkanje tehnično usmerjenih kadrov, vendar je napredka premalo. Še vedno se mladi raje usmerjajo v družboslovne kot tehnične poklice, čeprav se kljub temu malo premika na bolje. Temu primerne so tudi kvote in s tem prosta učna ter študijska mesta na naših šolah. Še vseeno imamo v našem izobraževalnem sistemu razmerje 60 : 40 v korist družboslovcev, medtem ko je v razvitem svetu obrnjeno. Zelo verjetno je tudi njihova in naša dodana vrednost v tesni povezavi s tem.

Modra pa je eden od razlogov za takšno pomanjkanje določenih tehničnih poklicev, ki jih gospodarstvo in gospodinjstva nujno potrebujejo, tudi v nagrajevanju. Ni še dolgo tega, ko sem bral, da ima na Švedskem prav zaradi ponudbe in povpraševanja na trgu dela kvalificirani obrtni delavec, na primer, najmanj takšno ali celo višjo plačo kot kakšen povprečen inženir ali visoko izobražen družboslovec. No, pa tudi to smo že slišali: dokler bodo na vodilnih političnih mestih prevladovali družboslovci, se ne bo kaj dosti premaknilo.

Razmere le niso tako brezupne, kot se morda zdi na prvi pogled. Gre za dve skupini vprašanj: po eni strani za spodbujanje mladih za vpisovanje v naravoslovje in po drugi strani za primerne kvote, ki bodo omogočale vpise in študij naravoslovja na vseh ravneh. Pri mojem pisanju ne gre za nikakršen napad na družboslovje, ker ima humanistika posebno družbeno mesto, ampak za uravnoteženost med potrebami in možnostmi!