Profesor nas je na gimnaziji vzgojil za poslušanje klasične »resne« glasbe.

Z nazorom, da je poslušanja vredna le ta glasba, smo tej kasneje prisluhnili v Filharmoniji, kvečjemu še New Swing Quartetu. Za popevke in narodno glasbo pa nam ni bilo kaj dosti mar.

Posebno na avtobusih se je takrat vrtelo skoraj izključno narodnozabavno glasbo, pred katero sem si zatiskala ušesa. Enako tudi, kadar so se vrtele popevke. Potem je moj bratranec začel peti pri Beneških fantih. Jasno, pošiljal je cedeje s svojo glasbo. Sprva sem zgoščenke podarjala prijateljem, potem pa sem mu le prisluhnila in bila prijetno presenečena. Saj to ni tako slaba glasba, kot nam jo je prikazoval profesor!



Moram priznati, da ji kdaj pa kdaj prav z užitkom prisluhnem. Od slovenskih popevk mi je ostalo to, da znam vsaj prvo kitico skoraj vsake pesmi na pamet. Večkrat zapojem ob radiu. Kadar kuham kosilo, pa brez »lahke« glasbe sploh ne gre več. Imam tudi občutek, da kuham z večjim veseljem in bolje, če imam možnost prisluhnili radiu. In tudi kuha postane manj dolgočasen posel.

Zakaj se narodnozabavna glasba imenuje »goveja«, tega morda mladi rod več ne ve. Ob nedeljah opoldne je bila na radiu na sporedu oddaja Po željah poslušalcev, v kateri se je vrtela prav ta glasba. Opoldan pa se je takrat, pred pol stoletja ali manj, po večini slovenskih domov v družinah jedlo obvezno nedeljsko slovensko kosilo: goveja juha, meso iz juhe, krompir in solata, nato še sladica.

Po tej goveji juhi je dobila ta muzika ime. Kako pa vi, vam je glasba te vrste kaj všeč?