Esej o dobrem in zlem

Dobro in zlo obstajata kot dan in noč. O njih je treba govoriti. Celotno Sveto pismo je posvečeno samo svetlobi in temi, torej dobremu in zlu.

Vsi vemo, da zlo pride samo, za dobroto se je treba boriti. Tudi njun odhod je različen: dobrota izgine kar čez noč, mimogrede skopni ali se ohladi, zlo pa se zagrize v podlago, oprime se vsega kakor smola. Nikdar ne izgine samo, treba ga je odstranjevati s silo in naporom, z ribanjem in drgnjenjem, noč in dan, in še vedno bo prisotno. Zakaj je tako? Zlo je umazanija, je laž, hudobija, tiranija, škodoželjnost, zavist ... Sveto pismo o zlem govori kot o hudiču, ki si nadene človeško podobo, a ni človek.

Ta esej je nastal ob spremljanju razprav v državnem zboru, ko se je poslavljala ena oblast, ki se je obarvala kot črno in temno, zato so ji ljudje na volitvah rekli »ne«, a ta tega ni razumela. Vsi vemo, da ne vedno pomeni ne! Iz otroštva me spremlja spomin, s kakšno težavo smo strgali umazanijo s tal kmečkih domov, medtem ko je čistoča po teh mukah kar hitro zbledela. Nauk iz tega spoznanja je bil, da je čistočo treba negovati in zanjo skrbeti vsak dan.

Ko se eno obdobje konča, je vedno treba obrniti nov list, ki mora vedno biti čist. Tudi naša mladina po šolah po zaključnem šolanju obrne nov list za novo življenje. Ob tej prelomnici pišejo tudi eseje o svoji zrelosti. Priporočal bi, naj ta esej vsebuje moralni nauk o dobrem in zlu, kajti oboje jih bo spremljalo vse življenje in odločalo o kvaliteti njihovega življenja.