Energetska prihodnost – odločamo se v imenu zanamcev

Verniki religij, med temi tudi ateisti, čakamo na čudež, kadar pričakujemo, da nam bo zelo hudo. Zavračamo Jek 2, pričakujemo preboje v tehnološkem razvoju. Ne zavedamo se dovolj, da novosti zahtevajo investicije, da naravne zakonitosti določajo pretvorbe energije, ki jih ne moremo izigrati; v teh omejitvah lahko le iščemo nam najbolj ustrezno. Po naravnih zakonitostih se pri vseh pretvorbah znaten delež energije spremeni v toploto, ki po splošni uporabnosti ni primerljiva z električno. Za te pretvorbe je potrebnih tudi precej investicij. Ni Jek 2 razlog za razmišljanje o elektroenergetskem sistemu (EES) Slovenije, potrebe elektroenergetskega sistema utemeljujejo razmišljanja o Jeku 2.

Leta 1954, pred 70 leti sem prvič šel med počitnicami delat, na električno postajo Pekre in na 110 kV daljnovode Pekre–Kidričevo. Od tistih časov ni bilo daljših obdobij, da moje misli ne bi bile v elektroenergetiki. Pravim, da »sem elektroenergetik s srcem«. Ob tem se zavedam, da sem zmotljiv in da marsičesa ne vem, ne razumem. Ne dvomim, da nas elektrorazvojniki pošteno in zanesljivo opozarjajo na pretekle primanjkljaje Slovenije v preskrbi z električno energijo ... Uvoz je zanesljiv – dokler ne bo splošne krize. Za prihodnost napovedujejo še mnogo večje primanjkljaje, ker se bo močno povečala poraba električne energije v prometu, pri ogrevanju, v raznih tehnologijah ... Kot elektroenergetik z desetletji izkušenj in ob napornih razmišljanjih si ne predstavljam, kako bomo med poletjem velike pričakovane presežke proizvodnje iz fotonapetostnih (sončnih) elektrarn prenašali v zimski čas.

V zvezi z Jekom 2 je Slovenijo obiskalo precej »delegacij«, ki niso prišle zaradi turizma. Javnost pred referendumom ne izve, kolikšno moč (MW) si zamišljajo naši odločevalci, po kakšni obrestni meri okvirno bo investiran denar, ali bomo tudi tukaj v tesni »španoviji« z Republiko Hrvaško itd.

Mnogi nasprotujejo investiciji v Jek 2, češ da bo podobno, kot je bilo s Tešem 6, da besedilo za referendum ni bilo primerno, ne predlagajo pa konkretno, kaj in kako naj bi bilo – za to je krivo tudi pomanjkanje tehničnega znanja. Če smo prepričani, da brez velike korupcije ne bo šlo, če tega ne moremo preprečiti, potem ne moremo v prav nobeno resno investicijo, obsojeni smo na zaostajanje za drugimi deželami, s katerimi Slovenijo primerjamo. Kritiki ne predlagajo konkretnih rešitev, ki bi zanesljivo zagotovile električno energijo v vseh letnih časih.

Da bi elektroenergetski sistem dovolj dobro razumeli, moramo imeti združena kompleksna znanja. Opirajo se na pričakovani tehnološki razvoj, na brezogljični vodik. Vodik se brezogljično proizvaja z električno energijo, je pa težaven za hranilnike velikih prostornin, tudi zahteva nove tehnološke rešitve ob zamenjavi drugih energentov (premog, zemeljski plin, tekoča fosilna goriva ...). Njegov plamen ima ultravijolični spekter, zelo nevarno, potrebna je velika previdnost pri uporabi. Biomase so omejene, na dobri njivi v Sloveniji je v rastni sezoni rastlinski letni »pridelek« (celuloza, škrob, maščobe, beljakovine ...) s fotosintezo 5 kWh na kvadratni meter, v gozdovih letno povprečno 1 kWh na kvadratni meter – to ni primerljivo s fotonapetostnim modulom letno 150 kWh na kvadratni meter – s tem, da je plevelov in drugega rastja, odpadkov pri predelavah ter zavržene hrane povsod precej, potrebno pa je skladiščenje, sušenje oz. izraba tudi v bioplinarnah, ki zahtevajo podpore.

Za pretehtano odločevanje (da – ne, za – proti) je potrebno poznavanje in razumevanje zakonitosti narave ter tehniških in ekonomskih ter drugih strok na več področjih. Kritično je treba sprejemati ali zavračati razna mnenja in stališča ter to tudi posredovati javnosti. Do resne, odgovorne odločitve za Jek 2, do izbire dobavitelja in sklenitve pogodbe z njim bomo porabili več kot leto dni, nato bo gradnja trajala na primer pet let. Da bodo vse investicije z uspešnim obratovanjem Jeka 2 povrnjene, bo trajalo kakšnih 20 let (Kateri kreditodajalec razen država bo čakal še več let?), nato pa visoko dobičkonosno obratovanje še nadaljnjih 20 let ali precej več, če fisijske (sedanje jedrske) tehnologije ne bo prej izpodrinila še bolj ugodna tehnologija (verjetno fuzijska).

V zimskih obdobjih brez jedrske energije ne vidim zagotovitve zanesljive preskrbe Slovenije z električno energijo. Dopolnilo k veliki jedrski elektrarni, če ne bo zadoščala, bodo »majhni« jedrski reaktorji (SMR) na priročnih lokacijah, tudi kot elektrarne – toplarne.

Nekoč so nas učili, da je škoda zaradi nedobavljene kilovatne ure stokratnik prodajne cene dobavljenih kWh, danes bi najbrž nekateri rekli, da je tisočkratnik. Odločamo se ne za sebe, odgovorni smo zanamcem.

Ceterum censeo electroenergeticam Sloveniae (et Europae) nec delendam nec de ea aleam esse iaciendam.