Društvo izgnancev: o ustanovitvi in začetnem delovanju

Janko Prunk je 22. junija v Sobotni prilogi objavil članek z naslovom Göring je ukazal, naj Slovence pri delu zgarajo do smrti, v katerem je predstavil dolgoletno predsednico Društva izgnancev Slovenije (DIS) profesorico Ivico Žnidaršič. V zapisu o njeni nadvse uspešni voditeljski vlogi je tudi trditev, ki ne ustreza popolnoma dejanskemu dogajanju ob ustanavljanju in začetnem delovanju tega društva: »Najprej je razširila mrežo krajevnih organizacij in jih spodbudila k dejavnosti. Potem je pridobila novinarja in politika Franca Šetinca, tudi samega izgnanca, da je prevzel uredništvo ustanovljenega izgnanskega glasila Vestnik DIS, ki je še vedno ažurno …«

Ker mrtvi ne morejo pričati o tem, kako je v resnici potekalo delovanje skupine bivših izgnancev in izgnank, ki so z zanosom oblikovali organizacijske in vsebinske temelje novega društva, želim kot aktivna udeleženka v njihovem imenu seznaniti bralstvo Dela in Sobotne priloge z bistvenimi značilnostmi tega dogajanja.

Janko Prunk je 22. junija v Sobotni prilogi objavil članek z naslovom Göring je ukazal, naj Slovence pri delu zgarajo do smrti, v katerem je predstavil dolgoletno predsednico Društva izgnancev Slovenije (DIS) profesorico Ivico Žnidaršič. FOTO:  Jure Eržen/delo

Začetki prizadevanj za skupnostno organizirano delovanje segajo v začetek sedemdesetih let 20. stoletja, ko je bila na množičnem zborovanju nekdanjih izgnancev v Brestanici (na gradu Rajhenburg) 4. julija 1971 sprejeta tudi listina o razglasitvi 7. junija kot spominskega dneva slovenskih izgnancev (podpisniki: Jože Radej, Pavle Žaucer, Zdenko Marinček). Pobudo za ustanovitev društva sta deset let kasneje dali Krajevna skupnost Dobova in skupina izgnancev iz Ljubljane, konec osemdesetih let (junija 1989) pa se je v Dobovi zbralo na sestanku več kot sto ljudi, med njimi šestdeset bivših izgnancev, ki so izrazili pripravljenost za delo v društvu (kot je poročal F. Šetinc v vabilu za sodelovanje M. Jogan 7. decembra 1990). Po pooblastilih tega sestanka so glavni pobudniki za ustanovitev društva (Franc Šetinc, dr. Dolfe Bibič, Vlado Deržič) povezano delovali kot iniciativni odbor in že sredi leta 1990 nameravali jeseni sklicati ustanovno skupščino, kar pa se ni zgodilo, ker je dr. Bibič študijsko odšel v Zvezno republiko Nemčijo. Vendar so se po zaslugi F. Šetinca v razširjenem iniciativnem odboru (Stane Ilc, Maca Jogan, Slavko Kunej, Ciril Marinček, Ivica Žnidaršič – našteti po abecednem redu) priprave na to dejanje intenzivno nadaljevale vse do ustanovne skupščine (9. junija 1991).

Na več sejah konec leta 1990 in v začetku 1991 si je omenjena skupina, ki ji je oporo dajala Irena Fürst, prizadevala za seznanjanje javnosti z namero društvene organiziranosti izgnancev prek množičnih občil na republiški in lokalni ravni, osebno in ob opori različnih organizacij so potekali pridobivanje članstva bodočega društva, zagotavljanje navzočih na ustanovnem srečanju in usklajevanje datuma, oblikovanje pravil društva in njegovega programa, razdelitev nalog na sami skupščini. Brez te skupnostne dejavnosti ne bi moglo biti ustrezne in gladko potekajoče ustanovne skupščine, na kateri so bila sprejeta Pravila DIS kot normativna podlaga za njegovo organizacijsko strukturo, za vsebinsko usmeritev društva pa je bil potrjen Program dela DIS. Ta je v devetih točkah določal ključne naloge na vseh pomembnih področjih, od skrbi za ohranjanje zgodovinskega spomina do prizadevanj za izplačilo vojne odškodnine in posebne skrbi za socialno in zdravstveno zaščito izgnancev (8. in 9. točka).

Po ustanovitvi DIS in izvolitvi vodstvenih organov je za uresničevanje nalog skrbel upravni odbor (predsednik Vlado Deržič) s tematsko določenimi komisijami, neposredno izvajanje nalog in medsebojno usklajevanje pa je upravni odbor zaupal izvršnemu odboru (predsednica Maca Jogan), v katerem so bili tudi vsi predsedniki komisij. Poleg komisije za socialno-zdravstvena vprašanja in odškodnino, ki jo je glede na dobro poznavanje stanja od začetka odgovorno in zavzeto vodila Ivica Žnidaršič, je za širjenje in vzpostavljanje organizacijske mreže (krajevnih organizacij) skrbel Slavko Kunej, Franc Šetinc je bil odgovoren za zgodovino in za pripravo prvega obsežnega zbornika o izgnancih (izšel je leta 1993), komisijo za stike s kraji izgnanstva je vodil Ciril Marinček, za finančna vprašanja pa Stane Ilc.

Na množičnem zborovanju nekdanjih izgnancev v Brestanici (na gradu Rajhenburg) 4. julija 1971 je bila sprejeta listina o razglasitvi 7. junija kot spominskega dneva slovenskih izgnancev. FOTO: Janoš Zore

Izvršni odbor kot celota se je po umiritvi družbenih razmer jeseni 1991 zavzeto lotil dela. Med prednostnimi nalogami je bilo seznanjanje najširše javnosti z obstojem in dejavnostjo DIS ter sploh z izgnanstvom, za kar je predvsem poskrbela predsednica izvršnega odbora (IO) prek stikov z odgovornimi osebami na Radiu in Televiziji Slovenija, v dnevnem in revijalnem tisku na republiški (npr. Svobodna misel) in lokalni ravni (TV Koper); skupaj s predsednikom DIS ter drugimi člani vodstva je v okviru ministrstva za informiranje potekala novinarska konferenca (5. 2. 1992), z dejavnostjo novega društva so bili seznanjeni v posebnem pismu poslanci in poslanke republiške skupščine itd. Za uresničevanje 2. točke programa je v začetku februarja 1992 M. Jogan pripravila podroben vprašalnik za zbiranje spominov na izgnanstvo, katerega izsledke je začela prinašati že 2. številka Vestnika DIS v juliju 1992.

Podobno, kot so vse dejavnosti v prvih letih delovanja vodstvenih organov DIS potekale pregledno in skupinsko, ko je individualne pobude in naloge presojala ustrezna skupina oziroma organ, je bilo tudi pri nastajanju Vestnika. Sklep, da začne izdajati interno glasilo pod naslovom Vestnik DIS, je upravni odbor sprejel spomladi 1992. Predlagateljica tega naslova (M. Jogan) je v 1. številki (april 1992) v prispevku »Kaj delamo?« smiselnost izhajanja Vestnika utemeljila s potrebo po medsebojni obveščenosti vedno številnejšega članstva ter z željo, da bi člani lahko nadzirali delovanje »tistih teles, ki so jim zaupali vodenje društva«, da bi imeli možnost izražanja pobud, obvestil ter spoznavanja izsledkov raziskovanja izgnanstva. Torej je tudi Vestnik DIS, ki ga je več let urejal Franc Šetinc, nastal kot »izdelek« skupinskih teženj in prizadevanj ter spoštljivega odnosa do članstva DIS, ki ga kljub individualni raznolikosti povezuje podobna, skupna zgodovinska usoda: izgnanstvo.