Narodna zavest in solidarnost lajšali trpljenje v izgnanstvu

Izgon ljudi z njihove rodne grude v tuje dežele, da bi bili tam prisilni delavci in tudi predvideni za asimilacijo z lokalnim prebivalstvom, je zločinsko dejanje, ki ga antropologija in pravna stroka uvrščata med vojne zločine.

Takšnemu vojnemu zločinstvu so bili izpostavljeni Slovenci v obeh slovenskih deželah, ki jih je okupiral nemški nacistični rajh. Nacisti so takšno dejanje načrtovali že nekaj let pred okupacijo. Po prvotnem načrtu naj bi iz zasedene Štajerske in Gorenjske izselili od 220.000 do 260.000 ljudi.

Najprej so se že po slabih dveh mesecih okupacije 7. junija 1941 lotili izgona 17.500 slovenskih izobražencev, nosilcev narodne zavesti na Hrvaško, od koder bi ustaši izgnali določeno število Srbov v Srbijo.

Prvi transport izgnancev je odpeljal 7. junija iz Slovenske Bistrice na Hrvaško. Ta datum obeležujejo izgnanci kot dan žalostnega spomina. Proces izganjanja izobražencev je potekal od 7. junija do konca septembra 1941, 10.000 slovenskih izobražencev je bilo izgnanih na Hrvaško, ker pa jih ta zaradi svojih problemov ni mogla sprejeti več, je bilo naslednjih 7500 izgnanih v Srbijo.

Nacisti so potem spremenili svoj načrt izgona. Odločili so se izseliti vse prebivalstvo iz Posotelja in z desnega brega Posavja, od Litije do hrvaške meje, v oddaljenejše nemške dežele, da bi bili popolnoma odrezani od domovine in svojih slovenskih rojakov.
Nemci so ta izgon začeli oktobra 1941 in ga intenzivno nadaljevali do konca pomladi 1942.

Za izgon Slovencev so nacisti organizirali centre, od koder so jih z vlaki vozili v Nemčijo. Največji je bil na Rajhenburgu ter na Melju v Mariboru. Po tem velikanskem izgonskem valu so okupatorji že v naslednjih letih vse do leta 1945 izganjali v nemška, italijanska in madžarska taborišča slovenske družine – sorodnike partizanov in ustreljenih talcev.

Po kapitulaciji Italije so Primorsko zasedli Nemci, ki so požigali celotne vasi, prebivalce pa odpeljali v nemška taborišča. Izgnanci so hudo trpeli zaradi slabih stanovanjskih razmer in težkega dela, kar je mnogim preživelim še vedno živo in boleče v spominu. Ob trpljenju pa se je med izgnanci prebudila narodna zavest, medsebojna solidarnost, ki je lajšala trpljenje v izgnanstvu.

Nekateri izgnanci so ne glede na svojo izobrazbo v izgnanstvu pisali slovenske pesmi, v katerih so žalovali za svojo domovino in izražali upanje na vrnitev.

Nacisti so skupaj izgnali 63.000 Slovencev, od tega 45.000 v Nemčijo, približno 17.000 pa se jih je pred izgonom zateklo v ljubljansko pokrajino.

S porazom nacifašizma se trpljenje izgnancev še ni končalo. Bilo je le ublaženo in vzniknilo je realno upanje za vrnitev v domovino. Zavezniki so za izgnance v Nemčiji organizirali repatriacijske baze, v katerih so ti čakali na transport v domovino, kakor hitro je stekel normalni železniški promet.

V domovini pa je oblast ustanovila štab za repatriacijo, katerega naloga je bila poskrbeti za življenje in nastanitev vračajočih izgnancev.

Štab je organiziral 40 sprejemališč, v katerih je bilo lahko 40.000 oseb. Sprejemališča so bila po vsej Sloveniji. Največja sprejemna baza je bila v Kamniku, ki je imela tudi bolnišnico.

Ljudje v bazah kljub zagotovljeni preskrbi niso hoteli dolgo ostati. Želeli so si na svoje domove, ki pa so bili največkrat izropani, predvsem na Posoteljskem in v Posavju, kjer so skoraj do konca vojne živeli Kočevarji. Ti so ob svojem umiku v Nemčijo s seboj vzeli vse premičninsko premoženje, ostalo pa so poškodovali ali uničili.

Kolikor so bili izgnanci presrečni zaradi svoje vrnitve, so bili tudi razočarani z odnosom ljudske oblasti do njih, ki zanje in za pomoč ni kazala nobenega razumevanja in volje. Skrbela je le za partizanske borce, ne pa za taboriščnike, zapornike in druge žrtve vojnega nasilja.

Vzrok za to je bilo splošno pomanjkanje materialnih sredstev ter ideološko stališče, da je treba poskrbeti le za žrtve fašizma.

Nihče od oblastnikov ni pomislil ali celo izrazil očitnega dejstva, da so bili izgnanci prve žrtve nacifašizma in hudo potisnjeni v okupatorsko nasilje, ki se mu v jeseni in pozimi 1941 niso mogli umakniti v partizane, teh je bilo takrat še zelo malo.

Izgnanci so bili prepuščeni samim sebi, svoji iznajdljivosti in solidarnosti tistih nekaj, ki niso bili izseljeni. Mladi izgnanci so šli jeseni leta 1945 v šole, starejši v službe in nato z drugimi gradili nov slovenski svet.

Od nove demokratične slovenske oblasti, vzpostavljene spomladi leta 1990, so izgnanci kot žrtve nacifašizma pričakovali razumevanje svojega položaja: priznanje statusa žrtev fašizma in ureditev svojih socialnih pravic, odškodnino za prestano trpljenje v izgnanstvu ter mesečno denarno rento, katere višina bi bila odvisna od časa prebitega v izgnanstvu.

Finančna sredstva za takšno ureditev ne bi veliko bremenila slovenske države, ker bi takšno odškodnino Slovenija lahko izterjala od Nemčije.

Pa še eno dejstvo je govorilo o potrebi čimprejšnje ureditve socialnega statusa izgnancev. Njihovo število se je v 45 letih po koncu druge svetovne vojne čisto po fizični zakonitosti drastično zmanjšalo za več kot polovico.

Ker se je oblast obirala, da bi ta problem uredila, so se ga izgnanci lotili sami. Devetega junija 1991 so ustanovili DIS in to razglasili na velikem shodu na gradu Rajhenburg, največjem zbirnem centru, od koder jih je nemški okupator transportiral v različne nemške dežele.

Na shodu izgnancev je bil slavnostni govornik predsednik Republike Slovenije Milan Kučan.

Poleg predsednika Kučana sta v imenu DIS govorila dva izgnanca, prav iz Posavja, prof. Adolf Bibič in Franc Šetinc.

Izgnanci so z zborovanja takratnemu nemškemu kanclerju Kohlu poslali pismo z zahtevami po vojni odškodnini.

Prvi pomemben političnopropagandni korak je bil narejen z zborovanjem na Rajhenburgu. Zaradi inertnosti vlade je celotna dejavnost nasproti slovenski in nemški vladi padla na ramena vodstva DIS.

Za predsednika društva je bil izbran Vlado Deržič iz Brežic, za podpredsednika prof. dr. Adolf Bibič, za tajnico pa Irena First iz Krškega.

Glavna vlečna sila v idejnem in organizacijskem pogledu je bila od začetka prof. Ivica Žnidaršič, predsednica komisije za socialna vprašanja in odškodnine pri DIS. Žnidaršičeva od leta 2001 tudi predseduje DIS.

Na shodu na Rajhenburgu so sprejeli listino o razglasitvi 7. junija za spominski dan slovenskih izgnancev, ki je vsebovala nekaj navdihnjenih misli: »S to listino želimo pustiti zanamcem zgodovinsko izročilo, ki bo večno govorilo o divjem nasilju nečloveškega sovražnika, ki je hotel iztrebiti majhen slovenski narod v osrčju Evrope.«

Zelo pomembno je bilo zborovanje DIS naslednje leto, novembra na Bučki.

Pomembno je bilo predvsem zaradi udeležbe predsednika parlamenta dr. Franceta Bučarja. Takrat se je pripravljala zakonodaja o ukinitvi družbene lastnine in komu zagotoviti deleže od njene privatizacije. Dr. Bučar je poslušal govor Ivice Žnidaršič Kaj je treba narediti za izgnance in sprejeti ustrezne zakone. Obljubil je, da bodo upoštevani z določenim deležem od prodaje, kar je potem res tudi izpolnil.

​Iz DIS so vladnim organom napisali na stotine pisem ter namesto državnih organov in institucij zbrali podatke o škodi, ki so jo okupatorji povzročili Slovencem in Sloveniji, kaj je nekdanja država predložila za poplačilo vojne škode od okupatorjev, kaj je bilo na teh reparacijskih konferencah sklenjeno ter kaj je Jugoslavija od tega dobila.

Za vse vlade je DIS dal dovolj argumentov in podatkov za izterjavo vojne škode, predvsem od Nemčije, ki je največji dolžnik. Žal slovenske vlade niso naredile dovolj za izterjavo.

Spoštovani izgnanci, vsak mesec ste priče uspešnemu delu DIS, ki vam je uredil nekaj socialnih pravic. Vodstvo društva je ves čas v stiku s članstvom in ga v svoji dejavnosti obvešča s svojim Vestnikom, ki ga požrtvovalno ureja predsednica DIS prof. Ivica Žnidaršič in zasluži vso zahvalo. Ob vašem spominskem dnevu naj vam izrečem priznanje za vašo narodno zavest in medsebojno solidarnost. Negujte te dobrine še mnoga leta.

---
Prof. dr. Janko Prunk je predsednik sveta Društva izgnancev Slovenije