Dražgoška bitka – moževanje

V oddaji Utrip 15. januarja na prvem programu TV Slovenija je odgovorni novinar možato spregovoril o Dražgoški bitki (januar 1942) s poslanstvom razkrinkati »pravljice za otroke, ki jih včasih častijo tudi odrasli« (vsi citati tu od tega novinarja).

Novinar se je med drugim »s staro mantro« obregnil ob državljane, ki nimajo slovenskih priimkov (ali so potujčeni) in tako rušijo tradicionalni slovenski način življenja. Zgolj slučajno je navrgel opozorilni primer poslanca Bandellija, a žal se ni spomnil izbezati še koga, denimo take, kot so Popovič (oče oceanologije, 18. stoletje), Linhart, Bleiweis, Kette, Jankovič (ambasador slovenske polke v ZDA), Kocbek, Lah (!), Balantič, Grafenauer, Simoniti, Grims, Kangler … Ali se lotil ljubljanskih škofov, zvečine s tujerodnimi priimki (na primer Scarlicchio, Missia …). A so celo taki s slovenskimi priimki kdaj v manirah »fanatičnih komunističnih poveljnikov« po svoji volji javno sežigali vozove slovenskih knjig ali pa gostoljubno sodelovali s tujo nadoblastjo, tudi med drugo svetovno vojno. Ko je, recimo, ob priključitvi ljubljanske province »zmagovalcu« Imperiju Italija neki škof priredil zahvalno »veliko mašo« v stolnici.

Novinarja pravičniško motijo tudi visoke plače slovenskih direktorjev, kar pa nekam sumljivo diši po prikritem komunizmu in takratnih (zdaj lustriranih) maksimalnih razmerjih plač 1: 4 (snažilka: direktor) ali celo nezaslišanih 1: 5. Morda ne gre samo za konkretnega Roberta Goloba, ampak tudi vse druge »zmagovalce« iz vrst našega oderuškega kapitalizma. Ki je, začuda (?), povsod po svetu tesno interesno povezan praviloma z desno politično stranjo.

Novinar nas je utegnil še grenko opozoriti na oprostilno sodbo ljubljanskega župana. Možato. Saj se je neka novinarka s TV Slovenija pred kratkim v svoji žareči oddaji enako dvomeče lotila (26) oprostilnih sodb (za nekatere koruptivnega sodstva) bivšega mariborskega župana, pa se je brž znašla pred namrgodenim vodstvom svoje medijske hiše in (manj svoje) vlade. In bo morda ta novinarka solidarnostno podprla svojega stanovskega kolega, če bi čudežno sam zdaj zašel v enake »ideološke« težave pri svoji hiši in (bolj svoji) vladi.

Novinarja skrbi po vojaški doktrini, da so partizani vztrajali v tridnevni bitki v sami vasi taktično zgrešeno. Kar morda celo drži. Pa da so partizani nasploh s svojim nesmiselnim bojevanjem povzročali nepotrebne žrtve in bi po (novinarjevem) preprostem primerjalnem izračunu bilo bolje čakati na konec vojne. Tako pa so jo bolje odnesli Norveška, Francija in še marsikdo.

A v svoji »pravljično potvorjeni zgodovini« ne zmore opaziti, da so nekatere narode fašisti in nacisti (ne komunisti) določili za izničenje, denimo v Češkoslovaški, Poljski, Sovjetski zvezi, Sloveniji … Že aprila 1941 je jel nemški okupator množično zapirati našo inteligenco, izseljevati in izganjati Slovence z njihovih domačij, voziti kot delovne sužnje v Nemčijo, mobilizirati v nemško vojsko, ponemčevati, ukinjati naš jezik, kulturo, celo sveto vero – ne da bi le-to ali domove domobranci sploh kaj branili … In nič od tega se ni dogajalo, recimo, na Norveškem, v Franciji, Belgiji … da bi se silovito uprli na življenje in smrt kot pri nas.

Novinarju je »lahkotno spolzela iz ust« (kot se sam izraža) opazka o klanjanju pred spomenikom. Partizanskim, kaj pa drugega. Ljubljanski jurišni teolog Ehrlich pa je aprila 1942 v svoji spomenici opozarjal na skrite zaupnike OF na italijanski policiji v Ljubljani in pri okupatorju pričakoval večjo podporo v domači katoliški borbi proti komunizmu. Dejansko proti protiokupatorskemu odporu. Ne za sveto vero.

Danes se njegovemu spomeniku klanjajo na vhodu v teološko fakulteto.

Žal v oddaji ni bilo časa omeniti v Dražgošah rojenega (1917) Franca Fraklja, ki so mu Nemci ubili očeta in brata, da je razkurjen odromal med vaške straže in nato na zahtevni položaj poveljnika domobranske postojanke na Igu (kot Peter Skalar). S svojimi t. i. križarji (oz. črnorokci) je s palicami lastnoročno pobil več kot šestdeset ljudi, civilistov, kakopak, mladoletnih in starih, tudi mater desetih otrok. Nato mu je uspelo zbežati v Kanado, vneto je bil dejaven v slovenski cerkvi v Torontu, poročen, z dvema otrokoma. A znova s spremenjenim priimkom. Ne slovenskim.