Doraslost vlogi politika (2)

Novinarka Suzana Kos je 19. julija na naslovnici Dela v Temi dneva z naslovom Doraslost vlogi politika pisala o politikih in potrebah ljudi.

Med drugim omenja potrebo po pitni vodi predvsem v Istri. Piše, da so redukcije vode bile že leta 1987, 2003 in 2012. Omenja suše in požare, za katere nimamo učinkovitih sredstev, da bi jih gasili. Slovenija nima sežigalnice komunalnega blata in še marsičesa potrebnega. Ob branju njenega članka sem se spomnil, da sem kot občasni pisec za Pisma bralcev – mislim, da ravno v času suše leta 2012 – pisal in pri tem opozarjal ter predlagal, kako rešiti večni problem vode, predvsem v Istri. Spomnim se, da sem omenjal tudi pogoste škode poplavnih vod v Železnikih in drugod po Sloveniji. Seveda, če rešitve predlaga nepomemben državljan, ne bodo nikoli uslišane. »Pomembni državljani«, ki nam pred volitvami obljubljajo (lažejo) med in mleko in nebesa, pa na obljube pozabijo takoj, ko so izvoljeni.

Vremenske ujme so bile nekoč, so in, kot nam napovedujejo, bodo vedno pogostejše. Pri tem nastajajo velikanske škode. Vem, da se pred vsem ni mogoče zavarovati, lahko pa naredimo veliko za zmanjšanje škode, kar je naloga vseh vlad. In če se osredotočim na turizem, ki je v razcvetu, moramo poskrbeti, da se bodo turisti počutili najbolje. Si predstavljate, kako se počutijo v hotelih ali na plažah, ko ostanejo nekaj ur brez vode? Sam sem raje nekaj ur brez elektrike, kot pol ure brez vode, saj še na WC ne morem.

Slovenci smo v letih 1941–1945, ko smo pregnali okupatorja z njegovimi pomagači, in 1991, ko smo se rešili skupne države, dokazali, da znamo stopiti skupaj, če je treba. Po 2. svetovni vojni je predvsem mladina z organiziranimi delovnimi akcijami zgradila mnogo kilometrov cest in železnic ter od vojne porušenih zgradb, tovarn ... Zakaj si ne bi tudi danes tako pomagali? Dokazali smo tudi, da pomagamo, če je treba pomagati nekomu v nesreči, na primer dečku Krisu.

Suša v Istri je nacionalni problem, ki ga zaradi stroškov ni mogoče naprtiti le Istranom. Nekoč, ko še ni bilo množičnega turizma, ni bilo problemov z vodo. Z razvojem turizma že v Jugoslaviji odgovorni niso mislili naprej. Tudi po osamosvojitvi ni nihče resno pomislil na nastajajoče probleme. Danes, ko moramo na žalost gasiti prave požare – vsa čast in priznanje gasilcem in vsem, ki se trudijo in pomagajo, pri tem pa tvegajo svoje zdravje in celo življenje –, pa moramo »gasiti« še pomanjkanje vode, urejati poplavna območja po Sloveniji, zgraditi, kot pravi novinarka Suzana Kos, sežigalnice komunalnega blata, kupiti canadair za učinkovito gašenje požarov in še kaj; letalo canadair je nujno potrebno, medtem ko osemkolesniki boxer sploh ne. Vse omenjeno zahteva ogromna sredstva.

Predvidevam, da v bližini Istre ni ustreznega vodnega vira, ki bi zadostil današnjim potrebam po vodi, zato jo bo treba speljati od daleč – od kod, bodo ugotovili strokovnjaki hidrologi, geologi, meteorologi in še kdo. Ker bo zahteval projekt, kot sem že omenil, velika finančna sredstva, spet predlagam, da uvedemo akcijo namenskega zbiranja denarja. Nekoč smo s samoprispevki naredili mnogo, in zakaj ne bi tudi tokrat? Pri uvedbi samoprispevka ne bi bremenil najrevnejšega sloja.

Želim si, da bi bila tokratna vlada prva, ki bi pokazala, da ji je resnično mar za interese ljudi, in bi poleg mnogo drugih obljub, ki jih je dala, začela reševati tudi omenjene probleme ter s tem dokazala, da je dorasla svoji vlogi. Naj ne potrdi von Bismarckovega reka, ko je dejal, da so med največjimi lažnivci politiki pred volitvami.