Dan reformacije ali noč čarovnic?

Zadnjega dne v oktobru je popoldanski mir pretrgal zvonec pri vratih. Poštar ali kak raznašalec čudežnih izdelkov ne more biti, sem pomislil. Na državni praznik si tudi ti ljudje privoščijo počitek. Odprl sem vrata in pozdravil soseda, ki je, preden je zaprl svoja na nasprotni strani hodnika, pripomnil: »Ni treba, sem jim že jaz dal.«

S tistimi, katerim je že dal, je mislil skupino otrok, ki so pozvonili tudi pri meni. Nisem pa takoj uganil, zakaj, saj je še nekaj mesecev do pusta, ko se rade oglašajo maškare. Izkazalo se je, da je bilo pred vrati sedem ali osem fantov nekako s konca prve in začetka druge šolske triade. Trije so si obraze poslikali tako, da so z nekaj dobre volje spominjali na mrtvaške lobanje, eden je bil še najbolj podoben buči z izdolbenimi odprtinami za oči, preostali pa so bili bolj tako, za zraven.

Na vprašanje, kaj jih je prineslo, so mi pojasnili, da nabirajo prispevke za praznik, za kak priboljšek. »Kaj pa praznujete, fantje?« sem vprašal. In dobil umestnosti vprašanja primeren odgovor: »Halloween, seveda!«

»Noč čarovnic!« je pribil eden večjih, ker je najbrž menil, da jih ne razumem.

»Pa veste, fantje, kaj tudi praznujemo danes?« sem odvrnil z vprašanjem. »Če mi odgovorite, dobite nekaj evrov, za noč čarovnic pa nič. To ni naš praznik!«

Spogledali so se in najpogumnejši je odvrnil, da je halloween zabaven praznik, ki ga poznajo po vsem svetu. In da s tem ni nič narobe. Se pravi, da bi to moral vedeti in upoštevati tudi jaz. Spričo zgodnje najstniške starosti obiskovalcev seveda ni bilo smiselno razpravljati, da gre za praznik s poganskimi koreninami, ki je v krščanstvu sčasoma dobil več pojavnih oblik in izpeljank, ki jih je težko na hitro razložiti. In da se je ta praznik zlasti v Združenih državah v 19. in 20 stoletju tako skomercializiral, da ga danes mnogi ne povezujejo več s predvečerom praznika vseh svetih ali dneva spomina na mrtve, temveč menijo, da je njegovo bistvo zgolj zabava s strašljivim maskiranjem in strašenjem. Kaj šele, da ta dan – v spomin na Lutrovih 95 prevratniških tez v Wittenbergu – velja za dan reformacije. Vpliv nemškega upora papeškemu Rimu je sredi 16. stoletja segel tudi k nam in odločilno prispeval k utemeljitvi slovenskega knjižnega jezika in z njim zavest o pripadnosti skupnosti, ki ta jezik uporablja.

Foto

Za te in druge podrobnosti ni bilo časa, a sem fante vendarle vprašal, ali vejo, zaradi katerega praznika jim tega dne ni bilo treba iti v šolo. Dva starejša sta negotovo odvrnila, da so v šoli sicer nekaj govorili o jeziku in Trubarju, a da je zanje najvažnejše, da se na ta dan malo našemijo in se imajo fino.

»Če je tako,« sem nekoliko razočarano in hkrati najbrž tudi prestrogo dejal, »boste morali svoje evre dobiti drugod. Noč čarovnic je, naj bo še tako razširjen, tuj praznik. Pri nas na dan reformacije praznujemo spomin na Primoža Trubarja, ki nam je dal prvi knjigi v našem jeziku.« Da gre letos po vrhu še za počastitev 540. obletnice natisa po Trubarjevih prvencih ključnih del reformacijske književnosti, Dalmatinove Biblije in Bohoričeve slovnice, bi bilo že čisto odveč omenjati. Po vrhu so bili fantje že nekoliko nestrpni.

»Nič vam ne zamerimo, gospod,« je nelagodje spravljivo pretrgal najzgovornejši in že jo je druščina ucvrla po stopnicah. Gotovo so naleteli na koga, ki je s prispevkom popravil slab vtis, ki sem ga naredil jaz s pomanjkanjem razumevanja za najstniško presojo važnosti 31. oktobra.

Pravzaprav me je bolj kot zanje zaskrbelo za starejše, ki so jim za zgled. Verjamem, da je bilo tistega dne veliko več Slovencev in Slovenk vseh starosti in stanov v mislih in dejanjih bolj na strani čarovnic kot prvih zapisovalcev našega jezika. Čeprav so bili tudi oni po svoje čarovniki, saj so nas tako rekoč iz nič pričarali na evropski in svetovni zemljevid.