Čuvati moramo slovensko obalo in premoženje

Caveant consules ... Pazite, državni uradniki, da država ne bo trpela škode!

Interes občine Piran in vse Slovenije za vrnitev nepremičnin, ki so zdaj naprodaj (prodajata Bernardin in neki X, ki prodaja vilo San Marco).

V javnosti se razpravlja o prodaji nepremičnin, ki jih je občina Piran s pogodbo izročila Hotelom Metropol, da izpolnijo načrt (družbeni plan) in zgradijo na zadevnem prostoru elitni hotel, ki naj bi imel sedem zvezdic. Občani smo zgradbo imenovali »vsemirska ladja«. V pogodbi, ki jo je občina sklenila z Metropolom, je prišlo do zapletov.

Z denacionalizacijo je vse skupaj padlo v vodo. Novi stari lastniki (družina Radonjič iz Amerike) so to prodali novemu lastniku.

A občina je dodelila Metropolu tudi tista zemljišča, ki jih Bernardin zdaj prodaja. Na mednarodnem trgu, seveda! Med drugim je naprodaj tudi vila Sv. Marko, ki jo je občina dala Splošni plovbi za postavitev muzejske zbirke o razvoju slovenskega pomorstva. Po pravnem pravilu »causa data – non secuta« taka pogodba preneha in vsak pogodbenik dobi svojo stvar nazaj. Mora pa to zahtevati!

Mi, piranski občani, in mi, držav­ljani Slovenije, imamo interes, da ti deli slovenske obale ostanejo v naši lasti.

Kajti če hočeš imeti morje, moraš imeti obalo!

Brez ozemlja ni države. Brez države pa tudi državljanskih pravic ne more biti. (Romi so, na primer, narod brez ozemlja. Zato svoje države ne morejo ustanoviti.) *

Prav tako brez obale nismo pomorska država!

Zato moramo svojo obalo čuvati. Slovenija ni pomorska država zato, ker je državni zbor Republike Slovenije to razglasil s posebno deklaracijo. V naši ljudski pesmi mrgoli »pojdi z menoj na morje veslat nocoj ...«. Tudi v Prešernovi (pod)zavesti je morje, ko poje, »mi mirno plavala bi moja barka«. Prav tako je Jurčičev pomorščak Krjavelj presekal hudiča, ko je na ladji na straži stal, da sta oba kosa v morje padla. Od nekdaj smo pomorci! In tako mora ostati!

* Pomen ozemlja izhaja, na primer, iz argumentacije, s katero je Wilson po prvi svetovni vojni dopovedoval, da je Trst slovensko mesto: »(...) o pripadnosti nekega mesta ne odloča število njegovega prebivalstva, marveč ozemlje, na katerem je. Trst pa ni na italijanskem ozemlju, ampak na slovenskem.« Pri čemer je pripomnil, »da živi v New Yorku več Italijanov kakor v katerem koli italijanskem mestu«, vendar, je dodal Wilson, »se ne bo našel Italijan, ki bi prisvajal New York za Italijo«. (Vir: Janko Jeri, Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni, Cankarjeva založba 1961, stran 17)