Človek in njegov planet: vzroki za zaskrbljenost

Delo je 16. novembra v Sobotni prilogi objavilo prispevek skupine znanstvenikov z naslovom Časa zmanjkuje. Ukrepi so nujni. Tudi v Sloveniji!, ki je le eden v pravi eksploziji pozivov k varovanju okolja v zadnjem času. Pojav ne preseneča, saj podatki kažejo, da se človeštvo približuje katastrofi planetarnih razsežnosti in mnogim podpisnikom članka bi se z veseljem pridružil tudi sam. A se vsem tem pozivom navkljub zgodi zelo malo, vsekakor pa premalo, da bi se negativni trendi ustavili. Kaj je vzrok? Morda bo ta laže razumljiv, če si pogledamo človeštvo oziroma človeka z njegove evolucijsko-biološke plati.

Razloga za zaskrbljenost sta v glavnem dva: eden je hitra rast svetovne populacije. V stotih letih je ta z okrog 2 milijard narasla na 7,7 milijarde, že čez 30 let pa bi dosegla 10 milijard. Letni prirastek se v zadnjem času sicer nekoliko znižuje in je trenutno 1,08 odstotka, a se bo tudi ob tej na videz skromni številki populacija že v letu 2019 povečala za 82 milijonov in torej za približno celo Nemčijo dodatnih ljudi. To pa pomeni več potreb po hrani, vodi, energiji, več raznih odpadkov, manj prostora za druga živa bitja in tudi več revščine. Drugi, s prvim povezan razlog pa je povečana produkcija in potrošnja dejavnosti in izdelkov, ki so za ljudi zelo privlačni, so pa uničujoči za okolje. Ker je torej izvor okoljskih težav človek, se vprašamo, ali jih morda ustvarjajo določene značilnosti, ki jih ima človek kot biološka vrsta.

Po naključnih dogodkih, značilnih za evolucijo, si je človek pridobil večjo možgansko skorjo in s tem inteligenco, ki presega inteligenco drugih živih bitij. Le-ta mu je sicer omogočila dosežke, s katerimi si je bistveno izboljšal življenjske razmere, a ga je tudi zavedla v napačno prepričanje, da je vsemogočen in da se je iztrgal iz zakonitosti, ki veljajo za druga živa bitja. Človek je tako v tem trenutku vrsta, ki nima naravnih sovražnikov oziroma jih obvladuje. V takih okoliščinah pa po prej omenjenih zakonitostih pride do prekomernega razploda, ki se na boleč način ustavi šele, ko okolje, v katerem vrsta živi, ne more več zagotoviti dovolj virov, ki jih vrsta potrebuje za svoj način življenja. Človek se očitno hitro bliža tej kritični točki.

Ob okoljskih spremembah, ki jih povzroča sedanja več kot sedemmilijardna populacija, nekatera območja na tem planetu že danes ne morejo več zagotoviti življenjskih razmer, ki si jih človek želi. Prihaja do migracij, ki jih že občutimo tudi pri nas. Ti trendi se bodo nadaljevali in lahko prerastejo v vse večje spopade za še obstoječe vire. Nas bo pred tem rešila inteligenca? Evolucijsko se živčevje ne razvija na način, ko bi se stare živčne strukture nadomestile z novimi; le-te zgolj nadgradijo že obstoječe, ki ostajajo funkcionalne. Kljub povečani možganski skorji in s tem povečani inteligenci je človek zadržal instinkte ostalih sesalcev in bo kot tak brezkompromisno branil troje: samega sebe, svoje neposredno potomstvo in svoj teritorij, kakorkoli ga v svoji zavesti že pojmuje.



Ko gre za širšo skupnost, pa človekov čut za odgovornost hitro popusti. (Koliko ljudi bi plačevalo davke, če bi šlo pri tem za prostovoljno odločitev?) Loteva se le problemov, ki so »tukaj in zdaj«, za dolgoročne, tudi če jih prepozna, se ne zmeni. Civilizacijske norme, ki so nujne za življenje v širših skupnostih, človeku tako niso prirojene. Vse od nastanka visokih kultur, torej okrog 5000 let, mu jih z večjim ali manjšim uspehom privzgajajo razne ustanove, v katerih živi oziroma jih obiskuje. In ne poznamo civilizacije, ki ne bi imela ustanov, kot so policija ali vojska, ki preprečujejo razmah atavističnih in v osnovi sebičnih vedenjskih vzorcev prek še sprejemljivih meja. V milijone let trajajočem predzgodovinskem obdobju so ti vzorci sicer pomagali človeku k boljšemu preživetju, v vsega nekaj tisoč let trajajočem civiliziranem okolju pa so ti postali neprimerni. A jih tudi danes še vedno prepoznamo v »pohlepu« ali pa »potrošniški mrzlici« in torej kot nagnjenost h kopičenju včasih tudi nepotrebnih dobrin. Inteligenca te atavizme ne le težko zatre, ampak jim pogosto pomaga, da se lažje uresničijo. Ob vsem naštetem lahko torej resno dvomimo, da se bo človek prostovoljno odrekel dobrinam, ki so mu danes na voljo, četudi bi bilo to za ohranjanje okolja nujno potrebno.

Bi bilo morda laže obremenjenost okolja reševati z zmanjšanjem populacije? Seveda pri tem ne mislimo na odstrel (tako »gospodarji planeta« – kar sami smo se postavili v to vlogo – rešujemo prenaseljenost, ko gre za naše štirinožne sorodnike). Tudi ni treba prepovedati rojevanja otrok. Veliko bi dosegli že, če bi v povprečju na svetovni ravni ženska ne imela več kot dva otroka. In kontrola zanositve v današnjem času niti tehnično niti cenovno ni več problem. Da je ta pot še težja od prej omenjenega odrekanja, pa ugotovimo, ko si skušamo zamisliti scenarij, po katerem bi to rešitev izvedli. Rojevanje otrok je osnovna človekova pravica in kot nezaslišana zveni že sama pomisel na njeno omejevanje. V državah s parlamentarno demokracijo ne bomo našli stranke, ki bi kaj takega dala v svoj program. Nič na boljšem nismo pri diktaturah. Te imajo rade populistične slogane, kot na primer »več ljudi, več moči«, in podpirajo velike družine. Izjema je Mao Zedong, ki je spoznal, da več ljudi pomeni tudi več lačnih ust, in je omejil število rojstev. Ob tem diktatorji in njim podobni vidijo le svoje države. Planetarni problemi jih praviloma ne zanimajo. In tu je še vpliv religij, ki vse po vrsti nasprotujejo omejevanju rojstev.

Vse skupaj torej izgleda kot tisto pregovorno žaganje veje, na kateri sedimo. In čeprav veja že svareče poka in napoveduje katastrofo, jo na veji sedeči žagajo še naprej in čakajo na čudežno rešitev, ki bi to noro početje zaustavila. To pa ne zveni ravno inteligentno.