Cerkveni sodišči: za zaščito otrok in mladoletnih

Ukrepi za zaščito otrok, mladoletnih in ranljivih oseb ter apel civilne sfere po odstopu ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta so spodbudili sodnike, advokate, zagovornike strank, notarje in druge uslužbence dveh cerkvenih sodišč (Ljubljana in Maribor), da smo tokratno letno srečanje posvetili temi »Zaščita otrok in mladoletnih«, ob tem, da nismo prezrli tematike, ki sicer najpogosteje zaznamuje naše delo – razveze zakoncev. Srečanje je potekalo 24. januarja v Mariboru ob navzočnosti mariborskega nadškofa metropolita Alojzija Cvikla.

Skrb cerkvenih sodnikov je tudi pomoč pri pripravi mladih na zakon. Temu služi predvsem predzakonski pogovor. Gre za enkratno pastoralno priložnost, ki mora biti opravljena z največjo resnostjo in pozornostjo, v kateri se preko dialoga, ki je spoštljiv in prisrčen, pomaga osebi, da se resno sooči z resnico o sebi in svoji človeški in krščanski poklicanosti v zakon. V tem smislu mora biti pogovor, opravljen v popolni iskrenosti, ob kateri je potrebno poudariti dejstvo, da sta zaročenca prva, ki imata interes in dolžnost, da v vesti skleneta veljavni zakon.

Naloga cerkvenega sodnika je samo ta, da služi resnici. Vsak sodni postopek za ničnost zakona mora biti razumen. Noben postopek nima namena, da bi zaostroval spor, ampak, da bi rešitev postala čim bolj človeška in da bi se zagotovila pravičnost. Namen postopka ni, da bi se komu škodovalo, ampak, da se zagotovi dobro vseh, ki so vpleteni v ničnostno zakonsko pravdo. Gre za to, da se razglasi resnico o veljavnosti ali neveljavnosti zakona. Z drugimi besedami, namen postopka je razglasiti resnico o zakonu.



Zato cerkveni sodnik ne sme biti nikoli okužen z naklonjenostjo do posameznih oseb. Naklonjenost, ki jo lahko sodnik nudi zakoncem, ki so v težavah, je varljiva, saj spodbuja v njih težnjo, da bi pozabili na trajnost zakonske zveze. Strankam so na cerkvenih sodiščih na voljo advokati in zagovorniki, ki pomagajo zakoncem pri pisanju tožbenega spisa in jim ves čas spornega postopka stojijo ob strani. V posameznih primerih sodniki pomagajo zakoncem reševati njihove morebitne težave tudi tako, da jih vodijo na pot sprave.

Na letošnjem zboru cerkvenih sodnikov je nadškof Cvikl sodnike povabil, naj tistim, ki so v vesti prepričani, da je njihov zakon ničen, pomagajo, da se njihov primer namesto rednega postopka začne voditi v obliki skrajšanega sodnega postopka pred škofom, ko razlogi tako narekujejo. Vsak primer je zgodba zase in ga je potrebno reševati v skrbni zvestobi, da zmaga resnica. Postopek ni matematična stvar, da bi samo preštevali razloge in dali prednost tisti rešitvi, ki ima praktično več dokazov. Resnica je tista, ki mora v vsakem primeru voditi postopek. Zato je skrb cerkvenega sodnika, da je pri svojem delu odprt za resnico.

Nadškof Cvikl, ki je v svoji škofiji prvi sodnik, je na srečanju poudaril, da smo vsi priče temu, da je sodobna družba izredno rahločutna in pazi na vsako najmanjšo napako, ki se zgodi znotraj Cerkve. Številne kritike so danes uperjene zoper škofe, duhovnike, diakone in vse, ki so v cerkvenih službah. Ostre kritike pa ne izvirajo samo iz vrst nevernih. Prav nasprotno. Ostra kritika prihaja iz naših vrst.

Nadškof je dodal, da podpira in pozdravlja vsako resno kritično razmišljanje in nestrinjanje s kaznivimi dejanji. Zato zagovarja »ničelno toleranco«. Hkrati se mu zdi pomembno, da je vsaka kritika »poštena in izražena v skladu s pravnimi standardi«. V zadnjem času se v Sloveniji opaža neka nebrzdana nestrpnost, ki želi na hitro obračunati z vsemi, ki so osumljeni kakšne nepravilnosti. Takemu ravnanju se je potrebno upreti. Gre za »tragično napako, ki škoduje skupnemu dobremu in javnemu linču izpostavlja ljudi, za katere krivda še ni dokazana«, je dodal nadškof.



V vseh teh pojavih se zdi, kakor da gre za posebno obliko preganjanja Katoliške cerkve v Sloveniji. Tudi mediji se v posameznih primerih postavljajo na stran hitrih obsodb brez dokazov. Skrb za resnico pa razumnega človeka ne sme pustiti nemega.

Nadškof Cvikl je pozval cerkvene sodnike, da se odkrito postavijo na stran poštenega sodnega postopka, ki spoštuje splošno priznane pravne kriterije: najprej se preveri sum; vsak sum preverjajo zato pristojne službe, kot so policija, tožilstvo in tudi pristojno cerkveno sodišče. Šele potem, ko je zbranih dovolj argumentov, ki potrdijo sum kaznivega dejanja, se lahko sproži sodni postopek. Samo pravilno voden sodni postopek more sum dokončno potrditi in osumljenega razglasiti za storilca nekega kaznivega dejanja ali pa ga oprostiti vsake krivde.

Cerkveni sodniki smo po nadškofovih besedah poklicani, da pri svojem delu in tudi v zasebnem življenju zagovarjamo temeljna pravna načela in s tem pomagamo zajeziti nebrzdano slo po lahkih obtožbah in jemanju dobrega imena. Skrb za resnico je torej tematika, o kateri bo potrebno tudi v prihodnje pogosto razpravljati. Ta mora postati ena izmed prednostnih nalog civilne in cerkvene javnosti v prihodnjih letih.


Na letošnjem delovnem srečanju smo se cerkveni sodniki ponovno zavezali, da bomo nasprotovali vsaki lahkomiselni obtožbi klerikov in oseb v cerkvenih službah, prijaviteljem oziroma domnevnim žrtvam kaznivih dejanj ter domnevnim storilcem pa zagotavljali pravno varstvo. Resnico bomo zagovarjali v svojem zasebnem in javnem življenju in si iskreno prizadevali, da bo vedno zmagala.