Če kdaj, pamet sedaj!

Človekova pamet hlepi po novih izzivih, novih situacijah, v katerih se lahko izkažemo – s sprejemom informacij, njihovo ureditvijo, opredeljevanjem do njih. Še skok v vire našega mišljenja in že smo pred končno analizo, na obzorju pa se že kaže rešitev, ki jo najdemo in udejanjimo. Leta evropskega razvoja po neugodnih letih druge svetovne vojne, ko je bila lakota iz zahodne Evrope v glavnem pregnana, ko je zavel sproščen duh svobodnega razmišljanja, pospešen z letom 1968, ko se je z veliko dela ustvarilo neko temeljno blagostanje, vse to je bilo podlaga za naš pristop k razreševanju težav, do katerih je prihajalo.

Pripovedovanja naših staršev, od katerih so nekateri preživeli dve vojni, nam iz generacije 1950 so počasi tonila v pozabo. Helsinška ureditev meja, razcvet EU nas je odmaknil od razmišljanj, kako reševati temeljne probleme – kruh, voda, toplota ... Bolj ali manj ustrezno zdravstvo pa nas je zazibalo v prepričanje, da bo ob grožnjah za naše zdravje za nas vselej poskrbljeno. Vedno smo podzavestno razmišljali, da so že nekje marljivi znanstveniki, ki tudi v lastno zadovoljstvo iščejo nove rešitve za premagovanje novih preprek in težav, da nas ne bi ogrozile.

Nato pa – po praznovanju novega leta, najboljših željah, kozarcu šampanjca – pride »pošast«, ki je vsak zase ne uspemo (ne telesno ne v glavi) obvladati, le stežka pa nam zmago nad njo zagotavlja tudi oblast. V nekaj dneh, od tistega »to je daleč« do tistega »v Lombardiji (cvetu Italije) ne bo več družine brez mrtvih«, se vse zavrti. Nenadoma kot močni, pametni, načitani, usposobljeni, vestni, dobri, srčni, razgledani – postanemo premagljivi. Smo to še mi? Smo! Ob nujnem spoštovanju v ukaze prelitih strokovnih stališč se pred nami odpirajo novi izzivi, s katerimi naša pamet do sedaj ni bila soočena.



V tej situaciji smo na prvi pogled miselno bosi. Kaj takega ne moremo sprejeti, saj smo bili kvalitetno izšolani za vse kaj drugega, za kopičenje vednosti, za razumevanje zgodovinskega in prihodnjega razvoja, za organiziranje in upravljanje in užitek ob spoznavanju vedno novega. Internetni dostop do virov je nas, ki smo generacija učenja iz papirja, generacija, ki je pisala diplomske naloge iz hkrati odprtih desetih knjig, naredil domišljave, saj je vsaka vednost v hipu pred nami. Sinteze vednosti pa na ekranu žal ne vidimo, to moramo še vedno iskati v sebi. In takšni smo se znašli v situaciji, ki jo še nismo spoznali, o kateri nismo razmišljali, ki je v okviru »nič nas ne sme presenetiti« nismo nikoli preigravali.

Soočeni smo s tem, da je morda kužen naš prijatelj, s katerim smo se vedno radi družili, da je s koronavirusom okužen naš otrok ali zakonec. Da nas ogrožajo tisti, ki so nam najbližji. Da se običajni prodajalkin nasmeh skrije za masko, da je telefonski razgovor, drugače tako neoseben stik brez kretenj in mimike, postal odrešitev. Da se vsi načrti vežejo na to – ko bo epidemije konec. Ob tem pa ne vemo, ali bomo na koncu še vsi, saj bo z vsakim, ki nekriv odide, svet manjši.

Ne, na vse to, kar se nam sedaj dogaja, kar gloda v naša srca in izničuje povezave v glavi, nismo bili pripravljeni. Ob skrbni vzgoji, ob vsem trudu naših učiteljev (vsem gre zahvala) se doumevanja tega, kar se dogaja, kar se plazi in steguje lovke po nas, nismo naučili.

In kaj sedaj? Med nami je dovolj modrih, ki so s svojo izbrano mislijo bili sposobni analizirati pomembne, kritične in grozeče trenutke bivanja našega naroda, nas vseh. Ki so pokazali, kako poskrbeti, da luč upanja ne ugasne in da kasneje zasveti še močneje. Prav bi bilo, da se oglasijo in nas opogumijo. Teh prispevkov v medijih skoraj ni. Naj nam pomaga njihova pamet! In drugič, tu smo mi – nasledniki vrste, ki je preživela in premagala vse, kar se ji je postavilo po robu. Žal prevečkrat v škodo naravi.

Vendar naša pamet ni izginila. Zgolj z njo, ki skriva mnoge zaklade in neslutene sposobnosti, bomo vzbudili v sebi moč, ki nas bo tudi sedaj obdržala. Ni drugega, smo le mi sami in to tudi v situaciji, ki je za nas nova, grozeča, strašna ...
Moramo si omogočiti, da bomo lahko kdaj rekli – ni bilo lahko!