Bog je, boga ni?

Kaj pa, če oboje drži? Za verne bog je, a kdo od njih o tem včasih tudi podvomi. Za neverne ga ni, a ko so v stiski, ga radi pokličejo na pomoč. Je bog, ga ni, je eden, jih je več? To zame ni vprašanje. Presežno brez dvoma obstaja; kdo bi vedel, kaj je vesolje, mikrosvet, neskončnost, večnost?

Neznanega pa nas je strah. Iščemo varnost, toplino, lepše življenje in mnogi to najdejo v veri. Molitev je meditacija. Verski nauki so večinoma lepi. Morda imajo prav tisti, ki trdijo, da ateisti (neverni) ne obstajamo. Vsakdo v nekaj verjame. Jaz, da je narava močnejša od nas. Prilagajati se ji moramo in se učiti od nje. Verjamem, da zemlja ni ploščata in se ne konča tam, kjer se ustavi naš pogled. In da obstajajo bitja, mikroorganizmi, s katerimi v dobrem in slabem sobivamo, pa jih ne vidimo in ne čutimo (razen posledic, ko zbolimo).

So pa tudi neverniki, ki so prepričani, da boga ni in se za svoj prav borijo. Verni pa verjamejo, da je le njihov bog pravi. Nekateri od njih so za svojega boga pripravljeni celo ubijati in dati življenje. Tako se lahko začne boj, ne boj, mesarsko klanje, za vero in malike. »Ne ubijaj! Ljubi svojega bližnjega!« so božje zapovedi, a bilo je že veliko prelite krvi in požganih mest v imenu boga. Neverni (pa vendar verniki drugih ideologij in ikon – bogov na zemlji) po krutosti ne zaostajajo. V valovih od pradavnine potekajo boji, ne le za preživetje, tudi za moč in oblast. Ne ljubiti, podrediti si druge, je za mnoge cilj. Preživeti je lažje, če drugi delajo zate, pa še občutek, da si alfa samec, je orgazmičen. Proti temu niso imuni ne verni ne neverni. Kristus je baje učil, da so božji poslanci na zemlji služabniki ljudstva. Pa so nasledniki njegov nauk napačno razumeli. Verni so postali ovčice posvečenim (da jim dajejo volno, meso in mleko). Božjih posrednikov je vedno več in borijo se med sabo za ovčice. A neverni so jih prekosili. Iznašli so denar (kapital) in še svobodni trg in globalizacijo. To je njihov bog. Oni so zdaj zmagovalci. V tej igri sodelujejo tudi božji posredniki, bogastvo jim ni tuje.



Ljudje smo družbena bitja. Bivamo v manjših ali večjih skupinah, kjer so potrebna pravila in vodja, ki jih uveljavlja in vodi skupino. To zagotovi najmočnejši (zmagovalec), alfa samec/samica. Biti alfa samec je glavni dobitek. Omogoča mu, da tudi sam postavlja pravila, ki zanj ne veljajo. Kruti boji potekajo za to od pradavnine. Le tehnike in tehnika v borbi so zdaj sodobnejše. Poglejmo carje, kralje, Stalina, Hitlerja, Trumpa! V čem se razlikujejo od alfa samcev iz pradavnine?

Skupine ogrožajo druga drugo in so ogrožene od drugih vrst. Zunanji sovražniki povežejo skupino. Člani postanejo bolj vodljivi. Od vodja je odvisno preživetje vseh. Lahko sproža vojne ali sklepa zavezništva, da združi skupine v večjo enoto, ki je močnejša in bolj odporna navzven. Zato ob(last), ki je slast. Zanjo pa je potrebna moč. Od tu pohlep. Zunanji sovražnik je dobrodošel. Strah skupino naredi vodljivo. Vodja zato lažje zlorabi oblast, tako da skrbi bolj zase kot za druge, in skupina začne propadati. Člani se bojujejo (konkurirajo) med sabo, namesto da bi sodelovali. Pojavijo se novi vodje, populisti – ljudje iz ljudstva, ki ljudem obljubljajo enostavne rešitve, tako da razpihujejo sovraštvo, združujejo ponižane in sovraštva polne ljudi, ki brusijo nože, da preženejo sovraga. In tu so vojne, za boga, carja, raso … Sodobnejše so za pravico, demokracijo, prostor, dejansko pa za moč in oblast – kot od vekomaj. »Kaj dela ljubi bog v nebesih, da je na Zemlji toliko gorja?« se sprašuje v knjigi pater Karel Gržan.

Bog je, boga ni, to res ni vprašanje. Optimist sem, ker spoznavam ljudi, ki se zavedajo, da lahko preživimo le, če več sodelujemo in manj tekmujemo med seboj. In da čuvamo naravo, ki je naš skupni dom. Delitev med verne in neverne je odveč, šteje le, kakšen človek si. Ti je mar za naravo in ljudi ali si nabit s sovraštvom in bi rad odstranil (pokončal) vse, ki ti pridejo na pot, pa ti niso podobni in ne mislijo enako kot ti ali tvoj vodja – mesija! Med dobre ljudi štejem tudi patra Gržana, ki je globoko veren. Med vernimi jih je veliko, ki dobro v srcu mislijo. Recimo, Peter Kovačič Peršin in navsezadnje sedanji papež Frančišek, pa naš Pedro Opeka in ustanovitelj Svetovnega etosa, prof. Kung. Mnogi pozitivni ljudje so tudi med nevernimi. Žal so mnogi bolj tiho ali v tišino potisnjeni. Ali pa so preveč pesimistični, kot je naš slavni filozof Žižek. Tudi sam se trudim postati del ljudi, ki dobro v srcu mislijo; ki ne le jemljejo, temveč radi tudi dajejo; širijo ljubezen, ne le do sebe, predvsem do drugih in narave (ljubiti pomeni dajati); spoštujejo drugače misleče, saj se od njih lahko naučijo več kot od somišljenikov; in ki jim je mar skupno dobro.

Zato se trudim s tem pisanjem. Sem tudi prostovoljec Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje in po svojih močeh pomagam učencem, ki se jim zatika pri matematiki in fiziki. Kakšno darilo je to, ko vidiš vesel obraz otroka, mladostnika, ki mu je uspelo popraviti oceno in ki razume, kar prej ni, pa mu zato ni treba nič plačati. Oče dveh učencev, ki so se preselili k nam iz Bosne, ni dojel, da je bila moja pomoč uspešna in brezplačna. Ko je to povedal sorodnikom iz Bosne, tudi oni niso verjeli. So lahko Slovenci tudi taki? Seveda smo, ni nas malo. Lepo mi je pri srcu!