Bo katalonščina 25. uradni jezik EU?

Na španskih volitvah 23. julija letos nobena od dveh strank, ki sta se menjavali na oblasti, ni dosegla minimalnega števila glasov, in kdorkoli bo želel vladati, bo potreboval glasove junta, katalonske stranke za neodvisnost Carlesa Puigdemonta, ki je odšel v izgnanstvo v Belgijo, da bi se izognil nezakonitemu sojenju v španski državi, ker je leta 2017 organiziral katalonski referendum o samoodločbi.

Po letih diskreditacije se začasni predsednik Pedro Sánchez zdaj pogaja s Puigdemontom. Za zdaj je Puigdemont, da bi PSOE (socialisti) prevzela nadzor nad špansko kongresno mizo, od Sáncheza zahteval, naj sproži postopke, da bi katalonščina postala uradna v institucijah EU (skupaj z baskovščino in galicijščino) in da bi jo lahko uporabljali tudi v kongresu.

Do zdaj so se morali poslanci, kadar so v kongresu poskušali govoriti katalonsko, pod grožnjo povračilnih ukrepov izražati v španščini. Kako je mogoče, da bi prepovedali jezik Kataloncev? Jezik ni le komunikacija, temveč predvsem identiteta. Zaradi tega smo začutili, da »naša« država ne spoštuje naše identitete.

V Evropi je v številnih državah na državo zasnovan le en jezik. Znani so tudi drugi »regionalni« jeziki, vendar se ne upoštevajo, kot da bi bili njihovi govorci drugorazredni državljani. V Španiji živi 26 milijonov ljudi na ozemljih, ki imajo kastiljščino (jezik Kastilje) za svoj jezik, 14 milijonov ljudi pa živi na ozemljih, ki imajo katalonščino za svoj jezik (s približno osmimi milijoni rednih govorcev), tri milijone galicijščino (dva milijona govorcev) in tri milijone baskovščino (900.000 govorcev). In katalonščina ni sekundarni jezik, ki bi sobival s španščino na istem ozemlju. Katalonščina je avtohtoni jezik dela Iberskega polotoka (kulturnega naroda, imenovanega Països Catalans), ki je bil del aragonske krone in je bil leta 1474 enakopravno konfederiran s kastiljsko krono. Leta 1714 pa je bila nasilno podjarmljena in vse njene pravice so bile odpravljene, tako da od takrat naprej Katalonijo obravnavamo kot kolonijo Španije. Iz te nasilne priključitve izhaja zgodovinski pomen gibanja za neodvisnost Katalonije.

Prav tako je Španija preprečila, da bi katalonščina postala uradni jezik v institucijah EU, ker nas želi podrediti španščini. Katalonščina je deveti najpogosteje govorjeni jezik v EU, vendar nima uradnega statusa. Po drugi strani pa imajo uradni status jeziki z manjšim številom govorcev: bolgarščina, danščina, slovaščina, finščina, litovščina, latvijščina, slovenščina, estonščina, malteščina in irska gelščina.

Kataloncem je povsem jasno, da ta zahteva EU ustreza le interesu pridobivanja glasov za neodvisnost, zato Puigdemont za nadaljevanje pogajanj zahteva, da se na zasedanju sveta EU 19. septembra, ki bo potekalo pod španskim predsedstvom, potrdi izvršeno dejstvo. Doslej so bili sprejeti vsi predlagani jeziki, zato ni pričakovati, da bi španska vlada postavljala ovire, kot je to počela doslej, saj bi s tem prisilila junto, da bi glasoval proti in izsilil nove volitve.

To bi bile šeste volitve v osmih letih, torej v obdobju, v katerem bi teoretično morali izvesti le dvoje volitev. To že kaže na politično in gospodarsko nestabilnost, ki je prizadela špansko državo, ker se noče na demokratičen način z referendumom o samoodločbi soočiti s konfliktom s Katalonijo.