Veseli me, da se je arhitekt Aleš Vrhovec, u. d. i. a., v rubriki Gostujoče pero 28. septembra odzval na članek z naslovom Je vodja gradnje arhitekt ali gradbeni inženir? S svojim prispevkom je prikazal vso pojmovno zmedo, izvirajočo iz gradbenega zakona (GZ), zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti (ZAID) ter zakona o urejanju prostora (ZUreP-2).

Ne vem, ali je kje v gradbenem zakonu (GZ) natančno določen pojem vodja gradnje, vem, da ni pojasnjeno, kaj pomeni pojem »projekt«. Pod vodja gradnje razumem enako kot prof. Peter Fajfar osebo, ki vodi dela na izgradnji objekta ali več objektov. Dela je potrebno voditi na mestu samem. Ne morem si predstavljati, da bi vodja gradnje deloval v udobni, oddaljeni pisarni ali studiu in pri tem povrh vsega edini poznal in obvladal 80 procentov vse problematike, ne glede na to, za katero stroko bi šlo.

Za nadaljevanje si sposodim legendarnega alpinista in železarja Joža Čopa, ki je javno povedal nam mladcem, česa v življenju še ni videl. Ne morem ponoviti, ker bi bilo iz mojih ust nespodobno. Lahko pa zatrdim, da arhitekta – niti u. d. i. a. niti bolonjskega ali pred tem prvostopenjskega – še nisem videl voditi gradnje na mestu samem. V mislih imam vodje gradenj, ki so zaposleni v podjetju, kjer niso lastniki. Nisem še slišal arhitekta, ki bi izrazil željo, da bi postal vodja gradbišča. V članku ni bila nikjer nakazana potreba po uvedbi nove smeri na arhitekturi z gostujočimi profesorji, ki bi izobrazili vodje gradenj in jih nato še vpeljali v posel. Sem pa videl, se srečeval in sodeloval z mnogimi gradbenimi tehniki, ki so bili vodje gradenj.



Lahko pa zatrdim in sem vedno pripravljen zagovarjati, da je vsaka gradnja kompleksen posel (popolnoma jo obvladajo samo tisti, ki so kdaj sami prebelili kuhinjo ali položili nekaj keramičnih ploščic) in pride do izraza kolektivno znanje vseh, ki dela izvajajo in vodijo na različnih nivojih. Napisal sem znanje in ne posedovanje papirja. Samo primer. Imel sem čast delati z delovodjo, ki je spadal med najboljše, kar sem jih ali jih še poznam, a glej ga, zlomka, ni imel nobenega »ta pravega« papirja. Povsem sem mu zaupal. V današnjem birokratskem sistemu bi ga proglasili za »malovarja«, za zidarjevega pomočnika. Sprašujem se, kje so univerza in fakultete, ko bolonjski uradniki lahko določajo primernost izobrazbe in papirja za določeno delo inženirjev in arhitektov, na katero se prav nič ne spoznajo.

Pišem v času, ki verjetno prinaša nov zlom slovenskega gradbeništva. Narod, ki si ne zna sam zgraditi hiše, ceste do hiše, mostu preko potoka ali reke in prevrtati hriba za lažji dostop do sosednje doline, ni suveren. Predora očitno že ne znamo več prevrtati, kljub mnogim predorom, posejanim po slovenskih cestah. Naj nas ne bo strah. Imamo mnogo ljudi, ki nimajo znanja o naštetem, znajo pa za dobre denarje pripeljati tujce, ki znajo graditi ceste, mostove in tunele, po katerih bodo drugi pripeljali tujo hrano za napolnitev lačnih ust, ki ne znajo več pridelati hrane. Znajo pa pisati birokratsko latovščino, ki včasih po malem spominja na obdobje tozdov, organizirati referendume s tematikami, na katere se ne spoznajo, in slično ...

Zaključim z mislijo grškega gradbenega inženirja, delujočega v Londonu, s katerim sva pred kakšnim mesecem izmenjala nekaj misli. Strinjala sva se, da smo gradbeni inženirji kar v redu fantje in kolegi, ker se objektov ne da zgraditi z bla bla bla. Zanimivo, je pa pri nas mogoče z bla bla bla preprečevati gradnje tudi več let.