Arbitražni sporazum: Kdo je kriv?

To vprašanje v povezavi z arbitražnim sporazumom med Slovenijo in Hrvaško je v zadnjem času spet aktualno v javnosti. Angleški original tega sporazuma šteje 7600 znakov – ni ne zelo obsežno ne težko obvladljivo besedilo.

V 6. členu (5) je v angleški verziji zapisano »proceedings are confidential and shall be conducted in English«, v slovenski verziji pa »je zaupen in poteka v angleščini«. Brez naročila predsednika tribunala se torej niti arbiter g. Sekolec niti ga. Drenikova niti minister g. Erjavec niti zastopniki države med seboj o tem zunaj tribunala ne bi smeli pogovarjati, še manj kaj javno govoriti. Od Hrvaške imenovani arbiter, ki je bival na hrvaški ambasadi, je svojo državo prav gotovo sproti seznanjal, a tega nikoli niso javno govorili niti priznali.

V 11. členu (3) je v slovenski verziji zapisano: »Vsi postopkovni roki, navedeni v sporazumu, začnejo teči z dnem podpisa hrvaške pristopne pogodbe z Evropsko unijo.« V tem je začetna odgovornost in bistvo krivde tistih slovenskih politikov, ki so privolili v takšno določilo, ne pa da se arbitražno sodišče sestavi in začne delati npr. najkasneje v treh mesecih po podpisu sporazuma.



V 3. členu (1) (b) je zapisano med nalogami razsodišča določiti »Slovenia's junction to the High Sea«, v slovenski verziji pa »stik Slovenije z odprtim morjem«. Dva naša pravnika sta takrat pravočasno opozarjala, da v mednarodnem pravu »junction« pomeni »dotik, stik, stičišče«, da pa bi v angleščini moralo biti »connection«, v prevodu »povezava, priključek«. V razsodbi sodišča, ki ga Hrvaška ne priznava, se akvatorij Slovenije z odprtim morjem dotika le v točki T5, s štiri kilometre širokim »dimnikom« pa meji na hrvaško ekološko ribolovno cono. Obvezujoča koridorja morskih plovnih poti po Jadranu za vplutje in izplutje iz Luke Koper sta bila med Italijo, Hrvaško in Slovenijo že prej dogovorjena in kar je leta 2004 potrdila Svetovna pomorska organizacija IMO.

Že ob pripravah besedila arbitražnega sporazuma je udeleženim slovenskim politikom moralo biti jasno, da hrvaški politiki niti ne bodo radi odstopili od svojih pričakovanj niti pred svojim narodom ne bodo mogli opravičiti prostovoljne »radodarnosti« do Slovenije. Vprašanje, kdo je kriv, so pravde o senci butalskih oslov, ki niso samokritično upoštevali strokovnih pripomb in ki so brez borbe neodgovorno sprejemali zgrešeno besedilo ter odgovornost z referendumom prevalili na javnost.